Tiskane izdaje
Radoš Bolčina, predsednik sindikata Glosa v gledališču, sicer pa igralski prvak, pojasnjuje, da znatno število zaposlenih ves čas vedejevstva Nede Rusjan Bric obupano prosi za pomoč. »Zadevo smo po skušali umiriti, kolikor se je le dalo. A ko člani in drugi delavci zahtevajo celo javno ukrepanje, jih ne smemo pustiti na cedilu. To bi bilo nevredno pravih borcev za delavske pravice.«
In kakšen boj bojujejo ti borci? Moti jih, da vršilka dolžnosti direktorice ne izpolnjuje razpisnih pogojev [pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih], da ni rešila delovnih pogojev v tehničnem sektorju, da neenako obravnava zaposlene, ne pozna organiziranosti in delovanja javnih zavodov, ne spoštuje sklepov sveta zavoda, ovira sindikalno delo.
Skratka, sindikalni boj je razdelil zaposlene, bojuje se ena sindikalna linija proti drugi, retorika se zaostruje, več vprašanih iz hiše pa je za Delo zatrdilo, da je to pravzaprav napihovanje težav, in ne njihovo reševanje. Seveda pri tem ni nepomembno, da se je vse skupaj začelo malo pred tretjim razpisom za direktorja zavoda, ki je bil objavljen prejšnji petek.
Da se zadeve v Novi Gorici vlečejo dalj časa, vedo tudi na ministrstvu za kulturo, kjer pa zavračajo krivdo, da je na čelu zavoda že leto in pol vršilka dolžnosti. »Pristojnosti in odgovornosti so enake direktorjevim, omejitev ni,« pojasnjujejo.
Spomnimo: po odstopu Jožka Čuka z mesta direktorja SNG NG junija 2014 je ministrstvo z javnim razpisom iskalo novega direktorja, od petih prijavljenih niso izbrali nikogar, tedanji minister za kulturo pa je za vršilko dolžnosti imenoval igralko in režiserko Nedo Rusjan Bric, dolgoletno članico Slovenskega mladinskega gledališča. Razpis so že trikrat ponovili ter dvakrat potrdili vedejevski status Nedi Rusjan Bric, ker nihče izmed kandidatov ni pokazal direktorskih sposobnosti.
Moč sindikatov
V Sloveniji imamo dva kulturna sindikata. Sindikat kulture Glosa je bil ustanovljen leta 1994, Svizov kulturniški sindikat pa je reprezentativen za kulturo od leta 2001. Glosa je tako sindikat zaposlenih v kulturi v okviru ZSSS, v Svizu pa imajo kulturniki samostojno konferenco. O številu članstva so prvi skrivnostni (»Teh podatkov javno ne objavljamo, v zadnjem desetletju se je zmanjšalo za deset odstotkov, v zadnjih treh letih pa se spet povečuje.«), Sviz pa ima v kulturi več kot 850 članov. Kdo se torej odloči za kateri sindikat, je vprašanje, ki ima odgovor v tradiciji, posameznih prestopih, bistvene ločnice, tekmovalnosti, pa naj ne bi bilo.
Sindikalni boj obeh je usmerjen predvsem k uveljavljanju in varovanju delovnopravnih, socialnoekonomskih, poklicnih, umetniških in drugih skupnih interesov delavcev, a prav novogoriški primer vzbuja pomisleke: imenovanje direktorja je namreč v pristojnosti ustanovitelja, to pa je ministrstvo za kulturo. Mimogrede: leta 2004 je novogoriško gledališče dobilo status institucije nacionalnega pomena.
A sindikalnih akcij je bilo v kulturi že več. V začetku novega tisočletja je sindikat v ljubljanski Operi pripravil protestni shod proti direktorju Borutu Smrekarju in pri ministru dosegel odstavitev, na njegovo mesto pa je bil imenovan hišni predsednik sindikata Kristijan Ukmar. Pred kratkim so zakuhali javno polemiko sindikati v Slovenski filharmoniji, ki so direktorju Damjanu Damjanoviču zamerili žaljivo retoriko do zaposlenih in zahtevali opravičilo. Predstavniki sindikata v ljubljanski Drami so se pred leti uprli temu, da bi ministrica odstavila ravnatelja Iva Bana.
Osebni interesi?
Borut Smrekar ima ene bogatejših direktorskih izkušenj s sindikati, a tudi ostro mnenje. »So eden glavnih zaviralcev nujnih sprememb. Ščitijo namreč interese članstva, kar so v večini pripadniki kaste privilegirancev oziroma lastniki obstoječih delovnih mest. Ohranitev obstoječega stanja – Indije Koromandije, v kateri so interesi zaposlenih postavljeni pred poslanstvo zavodov – je torej njihov povsem logični interes.«
Smrekar tudi meni, da Glosa v dvajsetih letih, ko je bila na področju kulture vodilni sindikat, ni rešila najosnovnejših vprašanj, ki jih sicer vsebujejo evropske kolektivne pogodbe (vsaj na področju glasbe in uprizoritvenih umetnosti). Po njegovem so s tem omogočili Svizu prodor. Dobri poznavalec slovenskih kulturnih razmer Mitja Rotovnik meni, da nikoli ni dobro, če v javnih kulturnih zavodih močni posamezniki izkoriščajo sindikate za osebne interese. Še slabše je, če se v navzkrižnem ognju boja za osebne interese znajdeta Glosa in Sviz. »In dobimo, kar smo dobili v Novi Gorici: sindikalni ravs.«
Je pa res, da sindikalni boji v kulturnih hišah potekajo različno. Barbara Jaki vidi sindikat v Narodni galeriji ob usklajevanju in sprejemanju pomembnih aktov, Vladimir Rukavina iz Narodnega doma Maribor pa je zadovoljen, da nima interakcije z njimi. »To je znak, da so zaposleni zadovoljni.«
