Širjenje evangelija ljubezni po Jerneju Lorenciju

Kontroverzni roman Pascala Brucknerja Ljubezen do bližnjega je služil kot navdih za novogoriško predstavo, katere premiera je nocoj.

čet, 24.03.2016, 15:00

»Trideset let: trenutek, ko se lomilke moških src spremenijo v družinske matere in romantični uporniki postanejo suhoparni uradniki.« Tako o svoji starosti razmišlja osrednji protagonist romana Ljubezen do bližnjega, Sébastien.

Tudi sam je nekako na poti, da postane suhoparnež in birokrat, a potem nekega dne »na njegova vrata potrka usoda« in ga vodi v povsem drugo, presenetljivo smer: postane prostitutek, ki poskuša na spolnem področju uresničiti nesebično ljubezen do bližnjega.

Avtor tega kontroverznega romana je Pascal Bruckner, eden vodilnih francoskih pisateljev in filozofov levičarske provenience, čeprav kot pravi sam, je levičar bolj »iz navade« in »iz lenobe« kot iz česa drugega. Iz njegove literature, tudi romana Ljubezen do bližnjega, je razvidno, da je do levičarskih ideologij tudi zelo kritičen.

Bruckner je Slovenijo že dvakrat obiskal, nazadnje lani v okviru Slovenskega knjižnega sejma. Ob tej priliki je bilo veliko govora predvsem o njegovem avtobiografskem romanu Pridni sinko, ki je lani pri Modrijanu izšel v slovenskem prevodu.

V njem Bruckner obračunava s svojim tiranskim, nasilnim in antisemitskim očetom, ter hkrati na nek način išče »ljubezen do bližnjega«, v tem primeru do očeta. Francoski pisatelj nas je obiskal tudi leta 2005, ko je pri nas izšla njegova filozofsko-esejistična uspešnica Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči.

Žmohten francoski roman

Na prvi pogled je Ljubezen do bližnjega žmohten francoski roman, poln seksa, dekadence in perverznosti, pač nekako v kontekstu žlahtne tradicije francoske erotične literature, recimo de Sada in Batailla. Toda na to seksualno podlago je naložen tudi luciden esej o stanju stvari v sodobni družbi. Bruckner v njem kritizira sistem, ki proizvaja ozkosrčne, vase zagledane sebičneže in komformiste, podrejene materialističnemu duhu sodobne družbe. »Iznenada sem nas uzrl takšne, kakršni smo bili v resnici: skopljene zveri, spodobni mali uspešneži, zadovoljni z družbenim ugledom, kakršen se nam je obetal.

Imeli smo se za izjemne osebnosti, pa smo bili le prilagojeni izdelki sistema, plavajoči z glavnim tokom,« pravi Sébastien, mlad, vzpenjajoč se diplomat, o pripadnikih svoje pariške skupine, ki si je nadela ime Ta Zoa trekei. Na nek način so žrtve generacije '68, svojih staršev, ki so sodelovali v študentskih demonstracijah in »zahtevali nemogoče«, med drugim tudi take in drugačne seksualne svoboščine. Toda spolna revolucija je pripeljala do tega, da se neoliberalizem razširil tudi na intimno področje spolnih odnosov, s čemer se soočajo Sébastien in njegova druščina.

Toda Sébastienovo življenje, njegova »ogabna mala srečica«, ki jo poleg dolgočasne službe sestavlja še dolgočasen zakon, se v nekem trenutku obrne na glavo. Nekega dne mu neznanka za spolne usluge ponudi denar in protagonist romana se zave dolžnosti do bližnjega. Začne jo uresničevati tako, da okrog sebe seje nebrzdano spolno ljubezen, užitek.

Potem pa se mu pri oznanjevanju »erotičnega evangelija« pridruži že čutna mulatka Dora in skupaj postaneta svečenika s poslanstvom širjenja spolne ljubezni do odrinjenih, pohabljenih, nepriviligiranih, do vseh izrinjenih s tržišča spolnih odnosov. Dora v nekem trenutku izjavi: »Bog je ljubezen, Sébastien. Ampak Jezus se je zmotil: namesto da je oblit s krvjo stopil na križ, bi moral leči v posteljo in kot javna deklina vsemu svetu ponuditi svojo brezmejno ljubezen z rokami, kožo in usti vred.«

Na tako kontroverzno različico krščanskega nauka o nesebični ljubezni do bližnjega se torej naslanja Lorencijeva predstava v SNG Nova Gorica. A v predstavi bodo raziskovali le osnovno premiso romana, in sicer ljubezen do sočloveka in sebe v odnosu do nje. »Popolnoma nezvesti smo literarni predlogi. Od romana nismo uporabili ničesar.

Sam sem iskal zgolj romanov občutek, to gostoto in prepletenost. In preprostost,« pravi Jernej Lorenci. In zakaj ga je zintrigiral prav ta roman? »Ko sem ga prebral, sem se prebudil. V ljudeh in rečeh sem začel odkrivati lepoto, ki je prej nisem znal ali zmogel videti. Po branju je ostal močan občutek, da je svet večji in lepši, pa da tudi bolj boli. In da mora boleti,« pravi Lorenci.

Je prostitucija lahko oblika ljubezni do bližnjega? »Oblik ljubezni je nešteto, nešteto izrazov, nešteto možnih načinov sobivanja. Žal nam skušajo vsiliti enega samega,« je prepričan režiser.

Na vprašanje, kako je predstava nastala, pa odgovarja: »Igralcem sem dajal domače naloge. Iz svojih izkušenj in razmišljanj o ljubezni so ustvarjali material za predstavo, potem pa smo ga skupaj urejali v asociativno celoto. Gibljemo se torej na robu med zasebno realnostjo in igralsko fikcijo.«

V tem načinu dela je razpoznati Lorencijev znan pristop – svobodna avtorska obdelava teksta brez kakršnikoli omejitev, obenem pa prebijanje ustaljenih konvencij gledališča in potiskanje gledalca v neznano. Nazadnje je na tak način delal Kralja Ubuja v ljubljanski Drami in z njim dvignil veliko prahu. Čeprav Lorenci poudarja, da je med Ljubeznijo do bližnjega in Kraljem Ubujem vseeno velika razlika, kajti pri slednjem so imeli močno sidrišče v tekstu, pri Ljubezni pa ne.

O tem, kakšne bodo reakcije publike, si Lorenci ne upa ugibati. Pravi, da gre za preprosto predstavo, »predstavo vajo«, težko reče, ali bo prišla do gledalcev in kako bodo reagirali nanjo.

Sicer pa ustvarjanje predstav po literarnih delih ni njegov manifest, njegov zavestni načrt, temveč se pri izbiri projektov intuitivno prepušča svojemu notranjemu instinktu. Naslednja predstava, ki jo bo delal, je Shakespeare, naslednje leto pa se bo lotil Biblije.

Prijavi sovražni govor