Tiskane izdaje
Dramaturginji in selektorici festivala Alji Predan ter strokovni žiriji, ki jo sestavljajo režiser in dramatik Matjaž Zupančič, režiser in umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje Aleš Novak ter gledališki kritik, urednik, pisec in dramaturg Rok Bozovičar, smo postavili štiri enaka vprašanja o splošnem stanju komedije pri nas. Ker smo se pogovarjali pred koncem festivala, so odgovarjali na podlagi celotne produkcije, ki jo spremljajo, ne (zgolj) na podlagi videnega na festivalu.
Čemu se Slovenci danes smejemo na odru?
Predan: Težko vprašanje. Slovenci nimamo specifičnega humorja, kot ga imajo Angleži ali Judje. Ena od naših humornejših značilnosti je, da se nenehno sprašujemo, čemu se smejemo, in na to vprašanje smrtno resno odgovarjamo. Dobrim štosom, duhovitim obratom, kritičnim bodicam se smejejo vsi, bi rekla.
Zupančič: Slovenci nimamo problema s smehom in zabavo, imamo pa probleme s komedijo, ki je zelo zahtevna umetniška disciplina. Probleme ima tudi velik del stroke, saj jo podcenjuje ali pa slabo razume. Komedija je recimo zadnja stvar, ki jo lahko pričakujete na Borštnikovem srečanju ali celo na Tednu slovenske drame. In to povratno vpliva na ambiciozno komedijsko produkcijo, ki jo je vse težje sestaviti. Komedija je v tem prostoru danes najmočnejša v teoriji; nastajajo teksti in knjige, ki so filozofske svetovne uspešnice. Ta diskrepanca je zanimiva.
Bozovičar: Ne smejemo se drugim stvarem, kot recimo Američani ali Angleži. Teme ostajajo iste. Hibe, seksualne opolzkosti, generalno se še vedno režimo prdcem, joškam in takim rečem. Da bi se smejali tudi kakšnim drugim stvarem, bi potrebovali malo distance. Se pravi, smejemo se nečemu, kar je drugačno od nas.
Novak: Ljudje prihajajo v gledališče z različnimi pričakovanji, zlasti kadar gre za komedijo, in bi težko posploševal. Smejemo se vsem standardnim načelom komedije. Na festivalu lahko kontinuirano, v strnjenem obdobju, spremljam tudi odzive ljudi in pri Slovencih ne zaznavam posebne specifike. Smejemo se situacijam in karakterjem, ki jih morda prepoznavamo tudi pri sebi, a raje vidimo pri drugih.
Kako nam uspeva odrski humor?
Predan: Komedija kot gledališka zvrst je pri nas precej podcenjena. Najbrž zato, ker nima teoretskega zaledja, ker se je Aristotelov del Poetike o komediji izgubil. Zelo pomembno se nam zdi, da imamo zunanje verifikatorje. Ker imamo slabo samopodobo.
Zupančič: Slovenski gledališki prostor ima sijajne igralce, ki jim humor na odru še kako uspeva. Enega najboljših, kar jih je kdaj bilo, žal ni več med nami. Marsikaj je možno v teatru, ampak komedije ni brez dobrega komika na odru. Ti včasih potegnejo na suho celo povprečne tekste in predstave. Vtis pa je, da predvsem manjka izvirnega in kakovostnega pisanja v tej zvrsti. Pisanje komedije namreč zahteva več obrtnega in tehničnega znanja, še preden se sploh začnemo pogovarjati o umetnosti in gledališču.
Bozovičar: Komedija je nekaj drugega kot humorno. So predstave, ki niso komedije, pa imajo kaj humornega, so komične, pa neki polžanri z delno komičnimi učinki. Odrskim postavitvam manjka celovitosti, se pravi dober tekst, dobra režija in dobri igralci. Včasih so delno zapolnjene posamezne predstave, v celoti pa še ne. Je komično, morda pa ni žanrsko celovito.
Novak: V trenutni gledališki produkciji vidim zelo različne pristope pri snovanju komedije. Konceptualno se mi zdi, da se gledališča lotevajo komedije z nekimi morda vnaprej izdelanimi idejami o tem, kakšnemu občinstvu je namenjena predstava, in to se vidi tudi na festivalu. Različni tipi komedij, ki se na različne načine umeščajo v ponudbo gledališč, tako da na festivalu vidimo širok in bogat nabor pristopov in produkcijskih modelov.
Kako bi lahko bili boljši?
Predan: SLG Celje že dve desetletji razpisuje javni natečaj za žlahtno komedijsko pero. S tem načrtno spodbujamo izvirno slovensko komediografijo, predvsem skušamo pritegniti mlade avtorje k pisanju komedije in satire. Dramsko pisanje v celoti je danes na stranskem tiru, ker so prostor preplavili avtorski projekti, ki pa večinoma niso zelo duhoviti.
Zupančič: Na eni strani imamo bulvar v vseh možnih preoblekah, na drugi strani pa bolj ali manj humorne zgodbe, ki jih piše življenje. Manjka tisto vmes: črn, satiričen, absurden, tudi oster teater s kritično agendo, ki hkrati ne izgubi učinkovitega komičnega diskurza.
Bozovičar: Velikokrat se mi zdi, da so komedije narejene samo zaradi komičnega učinka. To lahko deluje prazno, če zadaj ni stališča. Mogoče bi bilo boljše vprašanje, čemú se smejati. Če je razlog samo neki katarzični učinek ugodja na koncu, je to mogoče premalo. Ker je dovolj drugih medijev, ki to delajo boljše od teatra.
Novak: Komedije ni v izobilju. Da bi ta gledališka zvrst in seveda tudi vsi ustvarjalci bili v izvrstni kondiciji, jo je treba gojiti, kontinuirano izvajati. Morda bi bilo smiselno več uprizarjati komedijo in jo uvrščati v ponudbo različnih gledaliških hiš in producentov. Za komedijo je najpomembnejša resnično visoka izvedbena raven, od režije, dramaturgije, igre, organizacije prostora, vizualne podobe predstave. Seveda tudi besedila, ki daje gledališču temeljno kakovostno raven tega, kar gledamo.
Smo Slovenci preobčutljivi na določene teme in jih zato po samocenzuri v gledaliških komedijah ni?
Predan: Čeprav smo Cankarjevi dediči, politične satire, kabareta in družbeno zbadljivih komedij pri nas praktično ni. Če človek redno spremlja samo dnevne novice, je v njih na tone gradiva za to. Ampak za samoironijo sta potrebni zrelost in samozavest. Uboga Slovenija pa je še zmerom v zapozneli adolescenci. Upam, da je to razlog za pomanjkanje. Ker če je samocenzura, nam pa res ni pomoči.
Zupančič: Če danes institucionalno gledališče da na repertoar komedijo, jo da predvsem iz komercialnih razlogov. V to je na neki način prisiljeno, da bi pridobilo svoj lastni inkaso, ki ga zahteva tudi ministrstvo za kulturo in ga pri resnih predstavah težje dobi. Temu primerne so tudi komedijske teme, ki morajo biti všečne čim širšemu krogu gledalcev. Ali pa celo prilagojene lokalnemu občinstvu. Bolj provokativne, politično nekorektne ali celo 'nesramne' vsebine težje pridejo na repertoar. To je edina samocenzura, ki jo zaznavam, a je povsem logična za odnos do komedije v neoliberalni družbi.
Bozovičar: Če obstaja samocenzura, obstaja na ravni, da umetniška vodstva ponotranjijo pričakovanja občinstva. Občinstvo se lahko smeji vsemu, ampak vse ne pride do občinstva, ni omogočen stik s komičnimi zapleti okrog holokavsta, homoseksualnosti, incesta, črnega humorja, satire manjka ... Zdi se mi problematično, da bi že a priori ponotranjili neka pričakovanja, o katerih se nam zdi, da jih občinstvo želi. Pričakovanja občinstva se da tudi oblikovati.
Novak: Ne vidim teme, ki se je slovenska gledališča pri komediji ne bi hotela lotiti. Vprašanje se mi zdi zelo zanimivo. To terja bolj poglobljen pristop, najbrž na daljše obdobje.
