Tiskane izdaje
»Spremljam slovensko gledališče, to je pravzaprav moja skrivna ljubezen. Produkcija je odlična, prav tako igralci, opažam pa, da je – podobno kot v Avstriji – scena nekoliko preveč samozadostna«, je včeraj dejal Martin Kušej, režiser in intendant müchenskega Residenztheatra.
Kot je poudaril, se je s številnimi režijami v gledaliških in opernih hišah po Evropi ter prevzemom intendantskega položaja v Residenztheatru uspel dokončno otresti avstrijskih gledaliških manir, kjer se vse vrti v večno enakih zaprtih krogih. Morda je mogoče določene tovrstne vzporednice potegniti s Slovenijo, kjer nekatera gledališča, denimo Slovensko mladinsko gledališče, res veliko gostujejo v tujini, vendar opaža, da je večina še vedno preveč zapredena v svoj univerzum in premalo odprta navzven.
Kušej je letos tudi član strokovne žirije Festivala Borštnikovo srečanje (FBS), zato seveda ni mogel komentirati posameznih predstav, kar je dosedaj videl, pa ga je prepričalo o izredni raznovrstnosti avtorskih poetik. Kar se tiče dominacije režiserja, je to današnji diktat postdramskih principov, kjer prevladujejo priredbe in reinterpretacije velikih klasičnih tekstov; vendar vse bolj spoznava, da to postaja slepa ulica, zato se bo trend prej ali slej spet obrnil in bodo v ospredju spet zgodbe, v fokusu pa igralci.
»Danes se igralcem reče performerji, kar je zame povsem nevzdržno«, je poudaril Kušej, ki od protagonistov pričakuje predvsem vrhunsko obvladovanje igralskega metjeja, šele nato je čas za kreativnost in domišljijo. Res tudi sam veliko pozornosti nameni adaptaciji teksta, vendar vedno »pod nadzorom« dramaturga, ki je njegov kritik.
Morda ima tudi sam svoj prepoznaven slog, vendar pa se ga skuša pravzaprav otresti, nenazadnje je njegov repertoar zelo širok, saj se loteva tako klasičnih dramskih tekstov kot praizvedb, komedij in oper, čeprav se od slednjih poslavlja, saj gre za skoraj industrijsko produkcijo, ki ga več ne privlači.
Kušej priznava, da tudi tudi v Münchnu ob njegovem prihodu pred petimi leti položaj ni bil ravno optimalen, pravzaprav je bil Residenztheater precej zaspano gledališče, zato je bil njegov moto prenova. »Bavarska je idealno okolje za gledališče, katolicizem pač ima smisel in posluh za ritual, za zgodbe, denimo v Hamburgu ali drugod v severni Nemčiji je zgodba precej drugačna«, pravi Kušej.
In delo v Münchenu je, kar se tiče finančnih pogojev, kar razkošno, na voljo ima letni proračun v višini 24 milijonov evrov, ob izjemno številčnem igralskem ansamblu, ki je zelo kvaliteten, pa je v hiši zaposlenih kar 460 ljudi. Letno pripravijo 22 premier.
Res na repertoarju še vedno prevladujejo preverjeni klasični teksti v sodobnih interpretacijah, saj je občinstvo relativno konzervativno, eden od njegovih ciljev pa je prav postopna sprememba takšne miselnosti. Bi lahko uprizorilo kakšen slovenski tekst? Priznava, da težko.
Res je razmišljal denimo o uprizoritvi Grumovega Dogodka v mestu Gogi, vendar slovenske dramatike in gledališča ne pozna skoraj nihče, tveganje bi bilo preveliko. Kako slabo je poznavanje slovenskega gledališča v regiji, dokazujejo tudi njegovi študentje režije na Dunaju, ki jih je šele on vzpodbudil, da so se udeležili festivala Borštnikovo srečanje, saj doslej sploh niso vedeli, da se tukaj dogaja kaj zanimivega.
»Poskušam biti ambasador slovenskega gledališča, ampak v evropskih krogih je morda kakšnih petnajst ljudi, ki res poznajo slovensko gledališko produkcijo«, pravi Kušej. Res je imel precejšen uspeh z uprizoritvijo Krleževe trilogije o Glembajevih na Dunajskih slavnostnih tednih, kjer so bile vse predstave razprodane, vendar gre tukaj očitno za neko zavest o skupni zgodovini, saj je ob ponovitvi v Münchnu uspel privabiti le kakšnih sto gledalcev. Sicer potekajo pogovori o sodelovanju z ljubljansko Dramo, vendar niso sklenili še nič dokončnega, tako da je sodelovanje za sedaj omejeno na gostovanje slovenskih režiserjev.
Na FBS pa Kušej ni samo v vlogi žiranta, jutri bodo na velikem odru SNG Maribor uprizorili dramo Kdo se boji Virginie Woolf? v izvedbi Residenztheatra. Delo Edwarda Albeeja v njegovi režiji je bilo deležno izjemnih kritik, sam ga ocenjuje kot izčiščeno in stilizirano formo, kjer je poudarek na igralcih, v ospredju pa intimni odnosi. S poudarkom na ljubezni.
