Slovensko stalno gledališče Trst: igralci proti Eduardu Milerju

Pred skoraj dvema letoma je Eduard Miler začel triletni­ mandat tako imenovanega­ umetniškega koordinatorja­ Slovenskega stalnega gledališča Trst. Zdelo se je, da bo gledališki režiser z več kot 40-letno kariero in velikimi ambicijami (»odpreti teater v različne smeri«) obrnil trend hiše, v kateri so krize ciklične. Zdaj se mu je javno uprl celoten igralski ansambel. Zaupanje je porušeno, pravi Miler.

V javnem pismu sedem igralcev (Vladimir Jurc, Tina Gunzek, Maja Blagovič, Luka Cimprič, Romeo Grebenšek, Nikla Petruška Panizon in Primož Forte) očita umetniškemu koordinatorju, da ni sposoben izkoristiti umetniške potence ansambla, da ima namen do skrajnih meja zreducirati umetniško jedro gledališča in ga po načelu osebnih zamer in lastnih privatnih interesov moralno in socialno diskreditirati. Tudi to, da pri angažiranju zunanjih igralcev porablja prepotrebna programska sredstva, v službo prihaja zgolj občasno in svoje delo opravlja neustrezno ter privatistično.

Igralci so o tem obvestili javnost le nekaj ur pred predstavitvijo programa konec junija, a Miler jim ni ostal dolžan: da se lastniško obnašajo do SSG, pričakujejo, da bodo imeli zagotovljeno službo v »njihovi« hiši, izvajajo pritisk na umetniškega koordinatorja ali grozijo z javnostjo.

Nazaj v preteklost?

Tržaška situacija spominja na jesen 2009 na tem naslovu: umetniški vodja je bil Primož Bebler, v enem izmed tržaških hotelov je režiser Paolo Magelli čakal, da bo lahko začel režirati tri enodejanke Čehova, igralski ansambel pa je ustanovil krizni štab, sestankoval, pisal komunikeje in na Borštnikovem srečanju namesto predstave priredil protestni shod. Eduard Miler poudarja, da je enoten nastop ansambla pravzaprav tradicija tega gledališča, probleme so vedno reševali v javnosti in z ultimati. Delno to ne preseneča, meni Miler. »Ščitijo drug drugega v prepričanju, da so edini ambasadorji slovenske kulture na Tržaškem.«

Vse skupaj naj bi se začelo, ko so nekateri igralci izvedeli, da ne bodo dobili devetmesečnih pogodb, temveč le šestmesečne, odvisno od dela, ki ga bodo opravljali naslednjo sezono. Na sestanku jim je razložil, da za daljše pogodbe za nekatere sodelavce ni ne pravne, ne umetniške in ne ekonomske podlage. Povedal jim je tudi, da njihov angažma ni samoumeven, temveč se pridobi na podlagi uspeha in je odvisen od programa.

Po Milerjevem mnenju so pri vsem skupaj v ospredju izrazito partikularni interesi, poudarja, da so pod njegovim umetniškim vodstvom pridobili status posebnega pomena, ki ga ima le 19 gledališč v Italiji. Hkrati si je izboril, da gledališče dobi dodatne ugodnosti, kar zadeva gostujoče predstave zunaj Italije, v eni sami sezoni so poskrbeli za višanje umetniške ravni, SSG Trst bo imelo letos dve predstavi na Borštnikovem srečanju. »Sramotno je, kolikokrat smo umetniški direktorji primorani postaviti ultimat režiserju, da zaposli igralce iz ansambla. V Sloveniji obstajajo pogodbe za nedoločen čas, v Italiji za umetniške poklice tega ni. Na podlagi česa pričakujejo ­redno zaposlitev?«

Sem pa tja

Miler je prihodnjo sezono poimenoval Sem pa tja, se dogovoril za dve koprodukciji in angažiral reži­serje, kot so Matjaž Farič, Igor Pison, Sebastijan Horvat. Kot pravi, skuša gledališče odpreti in pripeljati tudi več novih igralcev, omogočiti večjo pretočnost kreativnega potenciala in povezati gledališče z najmočnejšima ansambloma v Sloveniji, kar naj bi šlo v nos stalnemu ansamblu SSG. Pojasnjuje tudi, da je pravočasno opravil vse delovne obveznosti umetniškega koordinatorja in o svojih morebitnih odsotnostih seznanil upravni svet. »Če je moje delo bilo tako oporečno, zakaj se niso pritožili, takoj ko so zaznali pomanjkljivosti mojega dela? Zakaj o tem šele zdaj, ko so izvedeli, da SSG Trst ni in ne bo več varen dom?«

Upravni odbor gledališča stoji za njim. Ker je igralcem, kot pravi, uspelo porušiti medsebojno zaupanje, bo predstavo Sem pa tja predal drugemu režiserju in se bo moral za to opravičiti tržaškim abonentom. Mimogrede: Združenje dramskih umetnikov Slovenije je pred dnevi pozvalo k umiritvi razmer in zaščiti igralskega ansambla, Milerja pa je podprlo Društvo gledaliških režiserjev, ki je opozorilo upravni odbor SSG, da gledališče doživlja razcvet pod vodstvom umetniških vodij, ki jih ansambel želi odstraniti. »Tako je bilo s Primožem Beblerjem, Diano Koloini in zdaj Eduardom Milerjem,« so zapisali.

Po naših informacijah gre pri vsem skupaj predvsem za »nezasedenost« dolgoletne članice ansambla Maje Blagovič (partnerice Vladimirja Jurca, prav tako dolgoletnega tržaškega igralca ter zdaj že upokojenega profesorja AGRFT). Za Delova vprašanja kljub večkratnim prošnjam igralski kolektiv SSG ni bil dosegljiv. Razen kratkega odgovora, da še ne vedo, kaj s pogodbami. Če jih ne bodo podpisali do 15. julija, bo vodstvo gledališča začelo iskati novo ekipo.

Specifična situacija

Se v Trstu odkrivajo tudi problemi slovenskih gledališč, kot so stalni igralski korpus, zaposlitve za nedoločen čas, močni samoupravljavski interesi, ali pa je tamkajšnja situacija specifična, kot je specifično samo gledališče?

Diana Koloini, ki je bila v Trstu pred Milerjem (zdaj je v SNG Maribor), je prepričana, da je neproduktivno stanje povezano predvsem s problematično strukturo vodenja tega gledališča, ki je v dolgih letih neurejenosti zaznamovala tudi ustvarjalno kondicijo umetniškega ansambla. »V tem smislu je SSG Trst neprimerljivo s katerimkoli slovenskim gledališčem. Sistem delovanja slovenskih gledališč s stalno zaposlenim igralskim ansamblom bi bilo verjetno res treba premisliti na novo, vendar je SSG tako specifično, da ne more biti ­referenca za to.«

Tudi Marko Sosič je preživel nekaj let v gledališču kot umetniški vodja. »Imel sem podobne izkušnje kot Miler, zamenjal sem nekatere igralce z drugimi, jih o tem pravočasno seznanil in obvestil upravni svet. Če pa je s spremembo statuta SSG postal umetniški vodja le umetniški koordinator, je to problem, ki odvzema pristojnosti osebi, ki mora vendarle voditi gledališče.«