Stand-up komedija: Kaj je šala? Pot od A do B po drugi poti

Stand-up komedija je že vrsto let priljubljena v svetu. Dolgo­ tradicijo ima predvsem v anglosaksonskem svetu in je s komiki,­ kot so Robin Williams, Eddie Murphy, Jerry Seinfeld in Louis CK, njihovim prodorom v film ali na televizijo, postala globalni fenomen. Zadnja leta smo predstavnike tega žanra dobili tudi v Sloveniji.

Stand-up je forma in format iz popularne ali množične kulture, njen avtentični prostor je komorno prizorišče: klub, bar, variete, kabaret, café-théâtre, pa tudi gledališka oziroma prireditvena dvorana ali prizorišče na prostem, osnovne parametre žanra podaja Blaž Lukan,­ dramaturg in profesor na AGRFT. Navadno gre za nastop pred živim občinstvom, vendar je pogosto namenjen televizijskemu avditoriju. Specifiko stand-upa po njegovem najbolje razumemo, če ga postavimo v kontekst dveh oblik samostojnih igralskih nastopov: monodrame in solo performansa. »Monodramski nastop je derivat dramskega gledališča: drama za enega igralca, solo performans pa je široka oznaka, ki zajema vrsto performativnih nastopov enega izvajalca: od predavanja do vsebinsko kompleksne in žanrsko kombinirane uprizoritvene strukture.Včasih je stand-up tudi funkcionalna oblika vodenja množičnih javnih prireditev, kot jo prakticirata, recimo, Jure Zrnec ali Tadej Toš,« pravi Lukan.

Usmerjen v občinstvo

»Stand-up v primerjavi z monodramo, pri kateri gre za igranje vloge, in s solo performansom, pri katerem gre za uprizarjanje subjekta, vzpostavlja nastopajočega, ki je sicer lahko individualiziran, vendar je praktično v celoti usmerjen v občinstvo in iskanje stika z njim (kar je pri monodrami samoumevno, nastopajoči pa vzpostavlja stik predvsem z dramskim likom oziroma vlogo, pri solo performansu pa s samim seboj). Njegovo sredstvo je praviloma humor – v drugih dveh primerih to ni pravilo –, oblikovan kot serija komičnih izjav, ki praviloma niso 'dramatizirane', torej urejene v zapletenejšo literarno formo, temveč gre pretežno za dramaturgijo bolj ali manj urejenih domislic,« pojasnjuje Lukan. Stand-up po njegovem pomeni neposredni nagovor občinstva, ki je v monodrami posreden, pri solo performansu pa je performerjev odnos z občinstvom pravzaprav ontološki, kar preprosto povedano pomeni, da brez gledalca ni performerja in da gledalec postane performer. Če strnemo, stand-up komik občinstvu prodaja – ta izraz ni naključen, gre za komercialno, torej tržno obliko nastopanja – zaporedno serijo komičnih domislic (šal, aforizmov, gagov, dialogiziranih skečev ipd.), ki skušajo nagovoriti, prvenstveno pa zabavati občinstvo.

Zabava, morala, subverzija

Zabavo v stand-upu narekuje horizont pričakovanja občinstva, ki pride v zabavišče z namenom zabave, razmišlja Lukan. »Zabava seveda ni njegov izključni namen, pogosto jo spremljajo različni šumi: moralizmi, podučnost, manifestacije politične korektnosti in podobno, torej konformni humorni odvodi, ki so lahko tudi drugačne narave: gre za humor parodičnega ali satiričnega tipa, ki stand-up spreminja v subverzivno kritično in nekonformistično javno platformo, zavedajočo se vseh mogočih političnih konotacij javnega nastopa.« Lukan natančneje razločuje dva tipa stand-upa.

Prvi, kakršen je pogost tudi na domači stand-up zabavljaški sceni, se manifestira kot reprodukcija stereotipov na različne teme: spolnost, odnosi med spoloma, rasa, socialni status, družina, služba, družba, politika, razvade in podobno, pravi. In še: »Reprodukcija je v resnici evfemizem: najpogosteje gre za skrajno reakcionarno razglašanje konservativnih modelov družbenega komuniciranja, polno agresivnih rasizmov, primitivnih mačizmov, praznih vulgarizmov ter desničarskih političnih vzorcev in razlag, ki smeh razumejo kot učinek na prvo žogo (oziroma na prvi vic) oziroma stand-upa brez krohota sploh ne priznavajo.«

Drugačna agresija

Drugi tip, ki je po Lukanu pri nas izjemno redek, pa stereotipe problematizira, kritizira, subvertira in je »agresiven« v drugačnem smislu: »Napada namreč predsodke in pričakovanja občinstva ter ne streže njegovim primarnim potrebam po zabavi in udobju. Seveda še vedno ostaja v okviru žanra, pri katerem se nenehno dotika njegovih robov – in sega tudi čeznje, smeh je pri tem zgolj eno od orodij, 'potešenost' po ogledu takega stand-upa pa globlja.« Poseben primer kombinacije monodramskega, soloperformativnega in stand-up nastopa po njegovem ponuja Marko Mandić v performansu Mandićstroj, sestavljenem iz zaporedja odlomkov njegovih dramskih vlog, ki je ujeto v okvir performansa, usmerjenega v konkretno občinstvo, ki pri izvedbi aktivno sodeluje.

Za značajsko komedijo

Sašo Hribar, ena ključnih avtoritet na področju komedije pri nas, voditelj in ustvarjalec oddaj Radio Ga-ga in Hri-bar, je do stand-upa zadržan. Še več, po njegovem gre v njem za naslavljanje primarnega v ljudeh, kar izzove krohot kot pogojni refleks. Po njegovem gre za žanr brez umetniške vrednosti, ker nima osnovne note značajskosti in se zadovoljuje s primitivnimi sintagmami. V nasprotju s tem dobra komedija temelji prav na razvijanju karakterjev. Značajski humor implicira razvijanje logike absurda skozi posamični lik, pri čemer ta lahko govori ali deluje povsem normalno, a v kontekstu razvijanja potez tega specifičnega lika ta normalnost postane komična, seveda ne na prvo žogo. Umetnika karakterne komike pri nas sta po njegovem Emil Filipčič in Marko Derganc, denimo, z Butnskalo. 
V kontekst komedije, ki spretno in inteligentno razvija in vrhunsko izoblikuje značaje, po njegovem sodi komična britanska serija 'Alo, 'Alo, ki zadovolji tako visoko intelektualno raven kot množice. Podobno velja za Gruntovčane, izjemno hrvaško nadaljevanko iz sedemdesetih let. Monty Python po njegovem ne prinaša tako izoblikovanih likov, kot denimo 'Alo, 'Alo, vendar to nadomešča dovršena ustvarjalnost Johna Cleesa in Michaela Palina. Stand-up komiki so po njegovem salonski »pančerji«, ki naslavljajo nezahtevno občinstvo. Pri humorju in komediji po njegovem namreč ne gre za to, da se režiš kot norec.

Improvizacija in stand-up

Improvizacijsko gledališče in improvizacijo kot obliko nastopa brez vnaprej pripravljenega teksta je treba ločiti, o povezanosti žanra improvizacije in stand-upa pravi Juš Milčinski, improvizator in vodja Improlige: »Improvizacijsko gledališče in stand-up se v osnovi bistveno razlikujeta – pri prvi namreč prizori in zgodbe nastajajo sproti glede na predloge občinstva ali od drugod izhajajočo inspiracijo (na primer improvizacija iz giba, zvokov in podobno), v prizorih skoraj nikoli nisi sam, dopolnjevati se moraš s soigralci, žanr pa je na splošno bližje gledališču, predvsem zaradi uporabe prostora, čustev itd. Pri stand-upu si na odru sam, tekst komika je že pripravljen in gre bolj za govorni nastop kot gledališče. Seveda tudi pri stand-upu obstaja improvizacija, ponavadi kot odgovor na tako imenovane hecklerje iz občinstva in tudi kakšen ­punch line lahko na nastopu nastane spontano. Obratno pa se stand-up v improvizacijskem gledališču mogoče pojavi pri kakšnih solo impro nastopih ali pri gagih, kjer so improvizatorji bolj statični in so bolj od zgodbe pomembni instant štosi ali komentarji.«

Milčinski ugotavlja, da je popularnost stand-upa zadnja leta precejšnja. Vrhunec je po njegovem dosegla pred petimi, šestimi leti. Vzpon stand-upa v Sloveniji je bil po njegovem precej hiter. Gre za žanr, ki je našemu občinstvu nov, čeprav je v svetu poznan že vrsto let, in ki v principu deluje podobno kot televizija – zagotavlja zabavo, smeh, seveda aktualnost – v povezavi z družbenim, političnim, estradnim dogajanjem ter je lahko dostopen, pravi Milčinski. »Stand-up nastopi se namreč odvijajo tudi po lokalih, koncertnih dvoranah, v premorih med drugimi prireditvami, velikokrat ga je mogoče spremljati zastonj... In takšno občinstvo verjetno tudi najbolj privablja – občinstvo, ki bi sicer bilo doma in gledalo televizijo ali bi v neki diskoteki plesalo. Tako grejo raje gledat stand-up nastope in to je verjetno skrivnost razvoja te scene pri nas – stand up je privabil občinstvo, ki ga pred tem ni privabil kakšen drugačen žanr gledališča ali kulture.«

Predvidljivost in počasnost

Milčinskega redko kateri stand-up nastop prepriča, predvsem zato, »ker ko si v nekem biznisu, ki je močno povezan z žanrom komedije, seveda znaš predvideti, kam bo rdeča nit neke zgodbe pripeljala oziroma kaj bo njen punch line. Šala ni namreč nič drugega kot pot od A do B po drugi poti, kot bi jo ubrali ostali. Ampak tudi to drugo pot se da dostikrat videti v daljavi. Prav zato mi je recimo bolj od stand-upa všeč improvizacija, ker so tam štosi spontani in včasih težko razumeš, od kod kak improvizator potegne neko modrost. Stand-up je počasnejši in v tem smislu bolj predvidljiv.« Njegov najljubši tuji stand-up komik je Eddie Izzard. »Je eden tistih stand-uperjev, čigar zgodnji nastopi so me najbolj presenetili. Njegovi štosi niso bili vezani na aktualno politiko, seks in ostale teme, ki si jih velikokrat izberejo tovrstni komiki za nekaj poceni smeha. Predvsem je pri Eddieju velikokrat nastop bil videti kot improvizacija, da si je nekatere stvari – pa si jih zagotovo ni – izmišljeval sproti in pustil miselnemu toku, da najde drugačno pot. Pri nas mogoče nanj malo spominja Tin Vodopivec, ki ima verjetno najbolj zanimiv način nastopanja v Sloveniji. Zna presenetiti z drugačnimi konci zgodb.«

Slovenski Panč

V Sloveniji se žanr stand-upa razvija v zadnjih letih. Formalni okvir tej sceni nudi Festival Panč, katerega zimska edicija se je po dveh večerih v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma z desetimi ­stand-up­ nastopi končala včeraj. Leta 2008 sta ga začela prirejati Andrej Težak in Tin Vodopivec ter komiki, združeni pod imenom Komikaze. Stand-up je po besedah Tina Vodopivca uspeha in naraščajoče popularnosti deležen po vsem svetu, še posebej v deželah, kjer je to še relativno nova oblika zabave. »Tako se s podobno popularnostjo žanra trenutno na primer srečujejo na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, pa tudi na Madžarskem, Poljskem, v Skandinaviji, Belgiji, Nizozemski ...« Youtube in internet sta bila po njegovem zagotovo glavna dejavnika za razvoj stand-up komedije. »Šele z njima smo si lahko ogledali številne komike, stile in nastope. Pred tem si lahko prišel v stik s tem žanrom tako, da si šel v ZDA in si tam v živo ogledal takšen nastop ali pa kupil VHS kaseto. Zdaj je vse dosegljivo s klikom miške.« Prvi stand-up, ki si ga je ogledal, je bil DVD Robina Williamsa Live on Broadway. »Način podajanja in zabavnost žanra sta me povsem prevzela, pričel sem klikati in brskati, ker sem hotel še več, in vrnitve ni bilo,« pravi Vodopivec.

O slovenski stand-up sceni in o tem, kakšne pogoje za razcvet potrebuje, Vodopivec pravi: »Slovenski stand-up komiki se učimo iz dneva v dan in hitro napredujemo. Glede na to, da scena pri nas obstaja šele dobrih pet let, medtem ko imajo v ZDA in Veliki Britaniji več kot šestdesetletno tradicijo žanra, nam gre odlično. Jerry Seinfeld je na primer izjavil, da je potreboval deset let, da je našel svoj 'prijem', svoj glas v komediji, torej način podajanja idej in komedije, ki njemu odgovarja. Tako kot glasbeniki tudi komiki potrebujemo čas, da dozorimo in razvijemo svoj potencial. Z nadaljevanjem dela in z željo po nenehnem napredku bomo zagotovo vse boljši in bolj pronicljivi, zato mislim, da nas zlata doba ­žanra še čaka.«