»Staromodno « igralsko slovo Milade Kalezić

 Dobitnica Borštnikovega prstana bo pred upokojitvijo nastopila še kot prostodušna zapeljivka na mariborskem odru

Objavljeno
03. februar 2017 13.15
Peter Rak
Peter Rak
»Želela sem oditi tiho, po prstih.­ Kot z zabave, na kateri vsi divje plešejo in nikogar ne zanima tisti, ki odhaja. In se čez čas vsaj nekoliko začudijo, če nekoga več ni.« Tako se je igralka Milada Kalezić nekako poslovila od gledališča. Njena – vsaj uradna – zadnja vloga pred upokojitvijo bo Lidija Vasiljevna v Staromodni komediji.

Življenjska pot stran od odra

Igralka, ki je ob številnih drugih nagradah leta 2011 prejela Borštnikov prstan, lani pa tudi Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, je bila neodločna, ali bo po upokojitvi še kdaj stopila na oder, verjetno pa bo v prihodnje njen fokus drugje. Kot pravi, je odigrala že nešteto vlog, hvaležna je za vse, kar se ji je zgodilo v igralski karieri, včasih se je ukvarjala le s svojo vlogo, zdaj pa jo zanimajo druge stvari. Družina, predvsem njena vnukinja, pa Bog in narava ...

Kakorkoli že, na domnevno zadnjo vlogo se je seveda spet odlično pripravila. Gre za delo ruskega dramatika in vodje Moskovskega dramskega studia Alekseja Nikolajeviča Arbuzova (1908–1986), ki je po mnenju prevajalca Boruta Kraševca v svojem obsežnem opusu znal preseči družbenozgodovinsko dogajanje, aktualno in vsakdanje se je pri njem zmeraj prepletalo z nadčasovnim, ideološke osti pa v njegovih delih sploh ni čutiti. Zgodbe so univerzalne, ruska kritika je vedno znova ugotavljala, da so njegovi junaki nenavadno neodvisni in svobodni, njihov značaj, ki temelji na notranjem, globinskem bistvu, pa ni socialno determiniran.

O ljubezni v zrelih letih

Staromodna komedija je zgodba o ljubezni v zrelih letih. Osnova je poletna romanca med letoviškim zdravnikom in cirkuško artistko, srečanja pa vodijo skozi nesporazume, burne prepire in soočenja z na videz nepremostljivimi razlikami, vendar zid, s katerim sta zavarovala pred svetom svojo ranljivost, korak za korakom izginja. Obuja se večna tema prvega srečanja in rojstva ljubezni, četudi so v tem primeru prva srečanja dokaj konfliktna. Postopno se razjasnijo glavni dogodki njunih minulih življenj, med katerimi nekateri še zdaleč niso komični, in vendar je to delo komedija, ne pa drama, ki jih sicer v ustvarjanju Arbuzova ne manjka.

Tandem, v katerem je on zadržan, resnoben, romantičen in na prvi pogled ženomrzec, ona pa naivka in prostodušna zapeljivka, predstavlja v evropski komediografiji sicer znana značajska tipa. Trk takšnih osebnosti je odrsko vedno zanimiv, saj prinaša obilo možnosti za razvoj vsakovrstnih komedijskih situacij. Prvo slovensko uprizoritev smo videli že leta 1977, torej le dve leti po moskovski premieri, tedaj sta nastopila Štefka Drolc in Rudi Kosmač, medtem ko bo tokrat partner Milade Kalezić Bojan Maroševič.

Po mnenju dramaturga Vilija Ravnjaka mora biti danes erotična želja takoj uresničena, ni časa za odlašanje. Potrošniški slogan Uživaj zdaj! velja povsod, zato veščine počasnega zapeljevanja oziroma dvorjenja niso več v modi. Staromodna komedija prikazuje drugačen vzorec intimnega zbliževanja, partnerja imata dovolj časa za spoznavanje in postopno zgradita most ljubezni in zaupanja.

Pristna čustvenost

Predstavo režira mlada režiserka Ajda Valcl. Do zdaj je na odru uprizorila že kar nekaj tovrstnih predlog, ki se ukvarjajo z medosebnimi oziroma intimnimi razmerji. »Intima je vedno univerzalna tema, četudi živimo v prepričanju, da nas lahko zadovoljijo le velike zgodbe. Gledalec sede v temo gledališke dvorane in si ogleda svoje življenje. Upam, da mi ga uspe prepričati, da bi moralo biti naše osrednje vodilo prav urejanje vsakodnevnih zadev, predvsem odnosov z drugimi ljudmi,« je povedala Ajda Valcl.

Po njenem mnenju današnje mlajše generacije mnogo stvari doživljajo z distanco ali celo predvsem v sferi virtualnega, vendar takšni in drugačni nadomestki ter navidezni odnosi ne morejo zadovoljiti in napolniti človeka. Vseskozi v zgodovini pač naše emocije ostajajo nespremenjene, vsi si želimo ljubezni in naklonjenosti; nekateri poskušajo z bližnjicami, vendar je treba izkušnje in zmote ter razočaranja občutiti na lastni koži, sicer ni mogoče najti ­zadovoljstva in miru.

V modi je stopnjevanje dražljajev, ki naj bi stopnjevalo tudi naše užitke, vendar se najpogosteje zgodi, da se ne dotaknemo neba, ampak pristanemo na dnu, v depresiji. »Mislim, da je treba ravnati prav nasprotno, da je treba biti previden in zmanjševati impulze ter senzibilno izbirati ljudi, ki jih spustimo k sebi. Predvsem pa se moramo tem ljudem posvetiti in jim nakloniti vso pozornost, to so trenutki, ki nekaj štejejo,« je povedala režiserka, ki sicer ima svoj profil na facebooku, vendar so prijatelji navajeni, da za odgovor po elektronskih družabnih omrežjih potrebuje nekaj mesecev.

Po njenem nas popkultura nagovarja v svoji banalnosti in patetiki, medtem ko se sama ne boji pristne čustvenosti, saj niti v zasebnem življenju niti v gledališču ni cinična. Priznava, da je v gledališču težko prepričljivo uprizoriti emocije, neredko so situacije nerealne in neživljenjske, vendar jih je zelo pomembno ponovno pripeljati­ v gledališče in jih verodostojno predstaviti. Tudi v Staromodni komediji je zato postavila v središče zgolj protagonista, nekaj režiserskih prijemov, ki rahljajo podobo klasične konverzacijske drame, je uporabila zgolj zato, ker so bili nekateri deli besedila Arbuzova manj ­prepričljivi.