Sternheimovo stoletje na odru, stoletje v ogledalu

V MGL v začetek sezone s prvo slovensko uprizoritvijo trilogije Carla Sternheima Iz junaškega življenja meščanov.

Objavljeno
24. september 2013 19.27
Tanja Jaklič, kultura
Tanja Jaklič, kultura

Z repertoarjem se v MGL letos obračajo k posamezniku.­ Človeku in njegovi zgodbi.­

Jutrišnja premiera v režiji Alek­sandra Popovskega je prva slovenska uprizoritev treh od šestih satiričnih iger Carla Sternheima s skupnim naslovom Iz junaškega življenja meščanov.

Makedonski režiser Aleksandar Popovski je v zadnjih letih pogost gost slovenskih gledališč (Strind­bergov Damask, Ibsenov Peer Gynt, Barčica za punčke Milene Marković ...). Tokrat postavlja na oder MGL besedilo, ki se, kot je povedal pred premiero, »preveč preslikava tudi v sodobnost«.

Trilogijo sestavljajo meščanska veseloigra Spodnjice, komedija Snob ter igra v treh dejanjih 1913, govori pa o treh generacijah družine Maske, njihovem vzponu do velikega bogastva in propadu, ki ga povzročita egoizem in aroganca.­ Nemški avtor Carl Sternheim (1878–1942) je bil predvsem pisec dramskih besedil in kratkih zgodb, s satiričnimi komedijami, v katerih je postavil v ospredje vrednote in želje srednjega sloga, je zaslovel kot kritik meščanstva.

Sternheim je bil sin judovskega bankirja, študiral je filozofijo in psihologijo, najboljša dela pa napisal med letoma 1911 in 1916, ko je nastajala tudi omenjena trilogija. Cikel Iz junaškega življenja meščanov je sicer pisal do leta 1925 in ga sestavlja šest dramskih besedil. Sterheim bo tokrat prvič uprizorjen v slovenskem gledališkem prostoru.

Tri razvojne stopnje meščanstva

Prevajalec Milan Štefe (v trilogiji je tudi zaigral) je prepričan, da je besedilo aktualno tudi stoletje po nastanku, saj zajema tri razvojne stopnje meščanstva, ki soobstajajo še danes: spontano, nereflektirano, tako rekoč igrivo fazo, cinično fazo samodopolnitve in fazo krize, samospraševanja in maničnega iskanja izhoda.

Štefe pojasnjuje, da je besedilo izrazito samopojasnjujoče, brez tako imenovanih čehovljanskih nians in zaradi tega nekako brezobzirno, razgaljujoče, skoraj didaktično. »Kako na tej podlagi ustvariti karakterje, ki so še zmeraj alfa in omega našega (meščanskega) gledališča, je problem, s katerim smo se ukvarjali med študijem.«

Režiserjeva namera je bila, da se vsaka od treh iger igra v lastnem stilu. Prva je groteskna bulvarka, druga naj bi se približala filmskemu realizmu v stilu ameriškega kritičnega filma, tretja pa spominja na črno-beli nemški modernizem Pine Bausch, je dodal Štefe.

V gledališkem listu Svetlana Slapšak piše, da so malomeščani Carla Sternheima nastali v podobnem idejnem, jezikovnem ter stilnem obdobju in okolju kot Glembajevi Miroslava Krleže. »Navdušeni, da lahko letijo, divjajo z avtomobili in vlaki, se učijo seksualne svobode, so popolnoma brez hipokrizije, brez sramu, refleksije in strahu, premišljujejo samo o svojih ciljih, ki so vpisani, se bahajo s svojim znanjem, ki je površno ... Mi, preostali, pa lahko v gledališču oživimo Sternheima v dialogu s Krležo.« Štefe meni, da so Glembajevi melodrama, pri Sternheimu pa gre kljub vsemu za »komedijo«.

Špela Virant vidi v Sternheimovih delih preplet vsega, kar se je na začetku 20. stoletja dogajalo v umetnosti, literaturi, filozofiji in drugih humanističnih vedah, v gledališču pa so prepričani, da ne bo težko najti tudi vzporednic med letoma 1913 in 2013. Direktorica MGL Barbara Hieng Samobor je pred premiero pojasnila dvojno namero z izbrano predstavo: razgibati občinstvo in nastaviti ogledalo sodobni družbi. Sternheim je vanj ujel začetek 20. stoletja. Je stoletje pozneje bistveno drugačno?