Tiskane izdaje
V dvajsetih letih obstoja je Muzeum, zavod za umetniško produkcijo, ki ga vodi režiserka in kustosinja Barbara Novakovič Kolenc, nanizal 44 projektov, v katerih preizprašuje meje med posameznimi področji umetnosti in humanistike.
Obletnico bo v decembru in januarju zaznamoval z razstavo in dvema predstavama.
Uprizoritev, katere premiera bo jutri v Galeriji Jakopič, je nastala po dramskem besedilu Pabla Picassa z naslovom Za rep ujeta želja. Picassa v besedi še nismo spoznali.
Picasso je napisal dve drami. Za rep ujeto željo leta 1941 in leta 1947 Štiri majhne deklice. Obe sta bili na odru redko uprizarjani, saj zaradi nelinearne dramske linije veljata za neuprizorljivi, tako jima, denimo, prevajalec v angleščino Bernard Frechtman očita, da se ne ukvarjata z bistvom in usodo posameznika. To ne drži povsem.
Prav v tej nadrealistični farsi se prepletajo elementi drame absurda, ki jo lahko povezujemo z Beckettom in Harmsom. Skozi abstraktno poezijo je čutiti tako Hlebnikova kot Majakovskega, hkrati pa gre za angažirano poezijo s poudarki pacifizma v času vojne. Po besedah Dore Maar je Picasso v tistem času hodil na pogovore k Jacquesu Lacanu, s katerim sta bila tudi prijatelja in tako je Lacanov vpliv zaznati tudi v naslovu drame.
Na Brassajevem skupninskem portretu iz Picassovega ateljeja tri mesece po bralni uprizoritvi so prisotni Camus kot režiser, Raymond Queneau, Simone de Beauvour, Jean Paul Sartre in številni prijatelj, ki so takrat živeli v Parizu. V drami je čutiti pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin v času vojne: nenehno jih zebe, ni elektrike, predvsem pa postane hrana poglavitna tema pogovorov. Picasso je prizore tudi ilustriral. V besedilu se ukvarja z odnosom do življenja in ga pripelje do absurda.
Predstava se bo zgodila v galeriji. Ko obiskovalec vstopi v gledališki prostor, je kulturno pogojen oziroma pripravljen na to, da bo spremljal zgodbo. Če gledalec vstopi v galerijski prostor, pričakuje ogled podob, nekaj vizualnega. Do katere mere prostor določa naš način gledanja? Vi ste doslej predstave oziroma performanse izvajala tako v gledaliških institucijah kot v galerijah.
Vse to je v tej predstavi še bolj izrazito, saj je narejena kot performans, vendar se zgodi v likovnem prostoru. Ta drama ima odsotnost dramskega in prav galerijski prostor ji daje neko strukturo. Poglejva na primeru. V predstavi recimo nastopi zavesa in tišina. V gledališču ima zavesa, ki loči gledalce in igralce, isto funkcijo kot varnostna pregrada, ki v galeriji umetniško delo varuje pred gledalci. Če zavesa visi v galeriji, ima povsem druge pomene, dekorativne, likovne. Kdaj je performans likovni in kdaj gledališki, kje je meja, o tem teče nenehno beseda. Te meje so porozne.
Ustvarili ste nekaj gledaliških predstav, prav tako pa ste se lotili razstavnih projektov, bila v vlogi režiserke in kuratorke. Kaj je v njih povezovalnega, da ste prečila to mejo in delovala na obeh področjih?
To niso osamljeni primeri niti pri nas niti v tujini. Pri meni so povezani z študijem umetnostne zgodovine, sociologije kulture in dramske igre. Ko sem končala akademijo, sem ustanovila gledališče Muzeum. Vseskozi sem stremela k temu, da umetnostno zgodovino povežem z gledališčem.
Z mejami med posamičnimi praksami umetnostni ste se poigravala že na začetkih, ko ste leta 1994 ustanovila Gledališče Muzeum. Gledališke projekte so delali ljudje, ki so prihajali iz negledaliških krogov, bili arhitekti, teoretiki, likovniki.
Zanimali so me različni pristopi in odnosi do gledališča. A to strukturo smo gojili le krajši čas. Niso samo sredstva tista, zaradi katerih nismo vztrajali. Da takšna platforma vzdrži, potrebuje sodelovanje več institucij. Sama sem sočasno raziskovala likovnike v gledališču. Dramo je napisal Piet Mondrian ali, če vzamemo nekaj bolj sodobnega, Ilja Kabakov. Slednji ima zelo bogat gledališki opus. Pri likovnikih to niso le ekscesi ali izleti, temveč ustvarjalna nuja, ki se vzpostavi z bližino gledališča. Tudi Bergman je vztrajal med filmom in teatrom.
Muzeum obeležuje dvajset let obstoja. Zakaj takšno ime, ki asociira na prostor arhivov, zgodovine?
Kot otrok sem imela zelo rada Cafe Muzeum Adolfa Loosa na Dunaju. Tudi ta institucija je prostor nekje med kavarno in muzejem. V imenu sem obrnila črko z, ker nas v umetnosti vedno spremlja vprašanje, koliko zrcali naš svet in nas same. Najpomembnejše pa je, da umetnost zmore ustvarjati nove svetove, torej ne zgolj zrcaliti sveta.
Spisek projektov je zelo dolg. So vam kateri posebej ljubi?
(smeh). Izbrala bi Emilijo, ki smo jo izvedli samo enkrat izključno zaradi logističnih težav. Rekonstruirala bi jo in ponovno uprizorila. Predstava se namreč razvija po premieri. Premiera je le tisti začetni šok, ko je predstava pripravljena. Gre za zgodbo o Napoleonovi prijateljici in spremljevalki Emiliji Kraus, ki je bila Idrijčanka. O njej takrat nihče nič ni vedel. Knjiga Pasja grofica je izšla šele po naši predstavi. Njej portret je na Dunaju. Bila je vojščakinja, ki je skrila svojo identiteto, da je pomagala Napoleonu, a bila je tudi feministka.
Postprodukcija je v neinstitucionalnem gledališču, kjer so sodelavci na projektu nabrani iz vseh vetrov, mnogo težja. Emilija je bila morda res uprizorjena enkrat, a vtis je, da za svojo postprodukcijo dobro skrbite. Januarja boste imeli poleg razstave, s katero boste v Galeriji Jakopič obeležili 20 let Muzeuma, še eno premiero, predstavo ABC oder Krieg po novem besedilu Iva Svetine, ki jo boste odigrali tako v Prešernovem gledališču Kranju kot v ljubljanskem Cankarjevem domu, v Mestnem gledališču Ptuj, v SNG Nova Gorica.
Gre za dramo o črkarski pravdi, ko se v letih 1833 in 1834 na Dunaju srečujejo jezikoslovci in literati Jernej Kopitar, Vuk Karadžić, Matija Čop in France Prešeren v času, ko se oblikuje pisava in zapis slovenskega jezika. Iskali smo po zgodovinskih arhivih, kako bi našli povezavo med Vukom Karadžićem, utemeljitev srbskega jezika in Prešernom, slovenskim pesnikom.
Najprej je nastal kratek komad posameznih prizorov, iz njih pa obsežno delo. Naslov predstave je vzet iz člankov Matije Čopa. Zanimivo je, da se je Vuk Karadžić s svojim motom, da pišeš, kot govoriš, zgledoval po nemškem filologu Johannu Christophu Adelungu.
Nekateri ustvarjalci imajo radi konstante, sodelujejo z istimi scenografi in glasbeniki. To jim daje stabilnost, saj sodelavci zlahka prevedejo njihove zamisli v gledališko delo. So pa drugi, ki potrebujejo neprestane menjave, ker jih to bogati. Kako je vami?
Potrebujem občutek, da smo gledališka družina. Z nekaterimi smo sodelovali od samega začetka, se vedno znova srečevali in sodelovali, vmes pa delali na lastnih projektih. Nismo priklenjeni eden na drugega, temveč svobodni, da se odločamo, kdaj bomo skupaj. To je težko.
