Tiskane izdaje
So gledališki kritiki preveč ustrežljivi? Tako se v blogu sprašuje Lyn Gardner, ki sicer piše gledališke ocene za britanski Guardian. Po njenem mnenju so kritiki nekdaj veljali za muhaste in sitne primerke, ki jim je bilo zelo težko ustreči, zdaj pa je lepo število oziroma kar večina gledališke produkcije dekorirana s štirimi ali petimi zvezdicami, torej visokimi ocenami.
Lyn Gardner opozarja, da kritiki delajo gledališču kaj slabo uslugo, če afirmativno ali celo z aplavdiranjem pišejo o povprečnih predstavah, saj se zdi skoraj neverjetno, da bi se kakovost produkcije nenadoma silno zvišala.
»Je morda gospodarska kriza ali kriza vrednot spodbudila pisce, da so nenadoma veliko bolj prijazni?« se sprašuje Gardnerjeva, ki meni, da je takšna prijaznost pravzaprav nesmiselna, saj se obiskovalci na podlagi nerelevantnih kritik odločajo za obisk predstav, nato pa so razočarani tako nad gledališčem kot nad kritiko.
Vprašanje gledališke kritike je pri nas postalo polemična tema, ko je režiser Sebastijan Horvat nedavno Zali Dobovšek zaradi njene ocene zagrozil s klofutami. Ta epizoda je za nami, vendar očitno latentne in tudi stvarne napetosti med gledališkimi ustvarjalci in kritiki to še zdaleč ni umirilo.
Prav nasprotno, nov incident se je zgodil ob pisanju Anje Radaljac in Urške Sajko v Delu in na Radiu Študent. Ocenjevali sta predstavo Veliki Gatsby v MGL v režiji Ivice Buljana, negativna kritika pa je sprožila zelo burne odzive pri igralcu, režiserju, lutkarju ter umetniškem vodji in direktorju Mini teatra Robertu Waltlu.
Napetosti se stopnjujejo
Njegove ostre komentarje na družabnih omrežjih bi še lahko spregledali, ne nazadnje imajo tudi igralci in režiserji pravico biti kritiki kritikov. Bolj resne so informacije, da omenjeni avtorici nista več zaželeni v njegovem gledališču, pri čemer ni jasno – če so navedbe seveda točne –, ali to pomeni zgolj ukinitev brezplačnih vstopnic ali morda kar prepoved ogleda predstav, čeprav bi bilo to v praksi precej zapleteno izvesti. Skrb vzbujajo navedbe obeh kritičark, da naj bi jima Waltl onemogočil sodelovanje pri dveh projektih, pri katerih je koproducent oziroma partner Mini teater.
Pogodbe oziroma dogovori naj bi bili že v sklepni fazi, ko sta od režiserjev in avtorjev dobili nedvoumen namig, da s sodelovanjem ne bo nič. Po besedah Anje Radaljac to ni bil neposreden administrativni ukrep, temveč neformalen pritisk na ustvarjalce predstave, ki so se temu pač uklonili. Na Waltla sta se obrnili po pojasnilo, vendar sta dobili le kratek odgovor, da »ne vidi prav nobene potrebe, da bi jima bil dolžan kakršnokoli obrazložitev programa in sodelavcev, ki sodelujejo v Mini teatru«.
Za Delo je Waltl dejal, da »niti z Urško Sajko niti z Anjo Radaljac nikoli ni imel nobenega dogovora niti pogovora o sodelovanju v kakšnem od projektov Mini teatra. Projekta, ki ju omenjata, nista del njihovega programa, ampak naj bi gostovala v Mini teatru, tako da žal drugega pojasnila, kot da se sam z nobeno od omenjenih nikoli nisem dogovarjal o kakršnemkoli sodelovanju, nimam, očitno torej nisem pravi naslov«. Za komentar ob dogajanju smo zaprosili še režiserja Velikega Gatsbyja Ivico Buljana, vendar se ni odzval.
Ocene niso nepomembne
Kakorkoli že, očitno se napetosti stopnjujejo, nič nenavadnega pa ni, da se konflikti pojavljajo skoraj izključno v polju gledališča. Gledališka scena je daleč največja, najbolj homogena in vplivna v slovenskem kulturnem prostoru, tukaj je največ akterjev, v igri je največ denarja, nezanemarljiva je tudi njena širša družbena oziroma družabna komponenta. Posledično je največja tudi konkurenca, kar pomeni, da ocene niso nepomembne, nemajhno vlogo pa igra tudi prestiž.
Na drugih področjih so tenzije manjše, v primeru negativne literarne ali likovne kritike je užaljen le pisatelj ali vizualni umetnik in morda še nekaj posameznikov v založbi ali galeriji, kar skoraj nikoli ne preraste v spor, ki bi imel večji družbeni odmev ali celo kompleksne posledice pri delu posameznikov ali institucij.
Slovenska situacija je precej shizofrena. Na eni strani se pojavljajo očitki o reduciranju števila ocen v dnevnih časopisih – kar je žalibog vsesplošen trend, ki se mu niso izognili niti v državah z najbolj razvito gledališko mrežo, kot sta Nemčija in Velika Britanija –, po drugi strani pa ob negativnih kritikah nastajajo silne polemike in celo diskreditacije. V določeni meri je to razumljivo in celo nujno, saj harmoničnega odnosa ni in ga tudi ne sme biti, seveda pa se določene meje komunikacije ne sme prestopiti.
Nenavadne strategije nekaterih gledališč
Sicer pa to ni slovenska posebnost, očitno so se v zadnjem času zamere, ki so vedno obstajale, manifestirale v javnosti, prej pa se je o njih govorilo le v zaprtih krogih. Prav lahko se zgodi, da glede na omenjeno zmanjševanje prostora za ocene v dnevnem časopisju teh težav kmalu ne bo več, ob čemer bomo oškodovani vsi.
Če citiram Tima Walkerja, še enega od avtorjev britanskega Guardiana, ki je v nedavnem članku opozoril na nenavaden, pravzaprav že kar absurden položaj – če so gledališke predstave v Londonu in večjih mestih še kritiško pokrite, so manjša gledališča ostala skoraj brez odmevov, zato uporabljajo karseda nenavadne strategije.
Walker piše, da ni nič nenavadnega, če manjša gledališča kritikom plačajo potne stroške in hotel, samo da jih privabijo na premiero, pri čemer si avtor lakonično zastavlja etično vprašanje, »ali je ocena predstave s petimi zvezdicami zdaj pogojena s hotelom s petimi zvezdicami«.
Walker ugotavlja, da je to začaran krog, gledališča vse manj oglašujejo v tiskanih medijih, ti zaradi zmanjšanih prihodkov zaposlujejo manj kritikov, kar je lahko pogubno, saj množica mnenj na medmrežju niti približno ne odtehta relevantne kritike v etabliranem mediju.
Kdo potrebuje kritiko? In kakšno?
Borut Smrekar:
Težave kritikov najpogosteje izvirajo iz sprevržene miselnosti in nadutosti prizadetih, ki kritikom odrekajo pravico do tega, s čimer se sami radi kitijo (angažiranost, kritičnost, ostrina, odkritost, neposrednost, provokativnost itd.). Na drugi strani naj bo kritika ocena (ne povzetek ali poročilo), razumljiva in argumentirana.
Seveda se predpostavlja, da je kritik strokovnjak na področju, ki ga pokriva, in je zmožen ustrezne etične drže. Slednje naj velja za obe strani. Kogar moti nestrokovnost kritiškega zapisa, naj dokaže svojo verodostojnost in se oglasi, tudi ko je ocena zanj ugodna, saj nam »nepodkletene« hvale res ne manjka!
Zaradi kritiškega pisanja doslej še nisem imel slabe izkušnje in tudi uredniki me z morebitnimi pritožbami ne seznanjajo. Sem pa imel precej težav s kritiki in se trudim, da pri pisanju ne bi delal njihovih napak. Na področju kulture so pri nas kaka druga udejstvovanja lahko neprimerno bolj izpostavljena in »nevarna« od kritiškega.
Matej Bogataj:
Polemike, ki včasih pobegnejo svojim okvirom, so razumljive. Stalnica, če upoštevamo občutljivost kreativcev in njihovo prepričanje, da delajo vse najboljše. Jasno, da sem si v karieri – če se temu pri prekarcih lahko tako reče – dopisoval in bil udeležen v ostrih verbalnih duelih na dobri poti, da postanejo prerivanja.
Večinoma so se razvozlali naslednjič, s pogovorom ob pivu za točilnim pultom internega gledališkega bifeja in čim bolj natančnim dialoškim premislekom, zakaj je nastal kratek stik.
Slavko Pezdir:
Ne umetnost in ne kritika ne more nastajati brez popolne svobode ustvarjanja ter objavljanja. Najtvornejše in najplodnejše medsebojno razmerje med umetnikom in kritikom se lahko poraja le iz medsebojnega spoštovanja in zaupanja.
Samo v tem primeru lahko tudi »negativna« kritika naleti na »pozitiven« odziv umetnika. Edini pristojni (raz)sodnik nenehnega bolj in manj spoštljivega in tehtnega dvogovora med umetnostjo in kritiko je lahko le zainteresirano občinstvo.
Skozi čas oziroma zgodovino pa se odzivom kritike in zainteresiranega občinstva pri vrednotenju in selekciji umetniških pojavov vse bolj odločilno pridružujejo literarne, teatrološke, muzikološke, likovne, avdiovizualne in druge vede, ki redke izbrane umetnine in umetnike trajno ohranijo in uvrstijo med »klasike«.
Vladimir P. Štefanec
Človek, ki se v našem prostoru ukvarja s pisanjem refleksij o umetniški ustvarjalnosti, lahko računa na marsikaj. Mene so na primer v eni od javnih kulturnih ustanov sprejemali poudarjeno hladno, njeno vodstvo me je javno in zasebno obtoževalo tega in onega, a hkrati so mi diskretno izražali podporo drugi zaposleni v isti ustanovi. V neki zasebni galeriji so mi kar naravnost povedali, da raje sodelujejo s »svojimi« kritiki.
Razjarjeni umetniki so me k sreči napadali zgolj verbalno, zgodilo pa se mi je že tudi, da je uredništvo, po intervenciji prizadetih, »nevtraliziralo« moj kritični zapis, naknadno objavilo prijaznejše besedilo o isti temi. Včasih si dosmrtno zamero nakoplješ že z eno samo narobe razumljeno besedo, drugič za izbruh nezadovoljstva na tvoj račun poskrbi neposrečeno uredniško spremenjen naslov besedila.
Tovrstne napetosti potencira dejstvo, da so mnogi ustvarjalci in organizatorji odvisni od medijskih odzivov na svoje delo, saj jih od njih, kot eno od glavnih meril za dokazovanje uspešnosti, zahteva ministrstvo za kulturo, kar je absurdno, saj mediji tovrstnim vsebinam namenjajo vse manj prostora.
Mnoge institucije, zasebne galerije, umetniki si v medijih poiščejo prijateljske, vedno naklonjene osebe, nizki honorarji pa so eden od razlogov, da se mnogi avtorji z refleksijo ukvarjajo začasno, volontersko, površno ali z namenom nekritičnega zagovarjanja določenih pozicij in stališč.
Vesna Teržan
Problematika kritike je večplastna. Najprej je vprašanje ravni kritiške besede in njene strokovnosti. Nekoč je bila ostra in prodorna, kljub temu da so se tudi takrat vsi poznali in so se kdaj komu zamerili. Danes zna biti nevarno, če se komu zameriš. Silovito ogorčenje avtorjev ali institucij lahko sproži že za kanček bolj razmišljujoče besedilo, ki tehta osnovne postavke obravnavanega umetniškega dela.
Pa vendar, vsak, ki postavi svoje delo na ogled javnosti, lahko pričakuje odziv, bodisi ustvarjalec ali kritik; in nekdaj splošno prepričanje, da je konstruktivna kritika potrebna, je že zdavnaj usahnilo. Tempora mutantur et nos mutamur in illis! Ja, spreminjamo se, mi in čas. Danes se pričakuje le še promocija. Pač v skladu z neoliberalnim kapitalizmom, ki je pogoltnil prav vse, skupaj z umetniško sfero in mediji.
Kritiška beseda je seveda tesno vezana na javne medije, ki ji odmerjajo več ali pa manj prostora. Zanimivo je tudi vprašanje, koliko so pisci kritik, ki z vsakim zapisom znova polagajo svojo glavo pod giljotino besa užaljenih umetnikov ali institucij, honorirani.
