Tim Etchells: »Gledalcu na odru vržem žogico«

Tim Etchells je pri nas dobro znan. Na festivalu Exodos je v preteklih letih gostoval z dvema predstavama svoje gledališke skupine Forced Entertainment, v Jakopičevi galeriji je že dlje časa na ogled njegova razstava Kaj je in kaj je mogoče. Britanskega vizualnega umetnika, gledališčnika, kritika in kustosa pa najbolj zanima razmerje do gledalcev.

V vašem delu, denimo na razstavi v Jakopičevi galeriji, v ospredje postavljate problem možnosti, in sicer tako novih možnosti, ki se porajajo na obzorju, kot tudi že zapravljenih možnosti.

Oboje drži. Ko vidim prazen oder, si predstavljam, da ta prostor sešteva spomine, zbuja asociacije, beleži sledi stvari, ki so se ali bi se lahko zgodile v preteklosti. Zanima me tudi, kaj bi se še lahko zgodilo.

Kot nekaj novega?

Da, kot nekaj novega, kot možnost spremembe. Pri tovrstnih delih gre za domiselna povabila gledalcu. Natančneje, opazovalcu se ponujajo kot vprašaja o tem, kaj naj bi stalo na odru. H gledalcu se – podobno kot tudi vrsta drugih umetnikov – obračam tako, da mu z dogajanjem na odru vržem žogico. To pomeni, da mora opraviti neko delo mišljenja, zamišljanja.

Ali podobno velja za vašo predstavo Jutrišnji žuri, ki bo zaključila letošnji Exodos? Ali pri tej predstavi, ki se ukvarja s prihodnostjo, možnostjo sprememb, gledalcu delite podobno vlogo.

Gre za zelo preprosto predstavo, v njej se dva nastopajoča igrata, v tej igri špekulirata, kakšne so možne prihodnosti: nekatere od njih so povezane s tem, kar lahko preberemo v časopisu, spet druge s filmi, tretje z vizijami samih performerjev in mene samega. Mislim, da v tem katalogu različnih možnosti ponovno vznikne povabilo gledalcu, da premisli, katera od opcij je zanimiva, privlačna ali strašljiva. V vseh mojih tovrstnih predstavah je gledalec soočen z določenimi možnostmi, a obenem tudi sam sestavlja svoj seznam možnosti v prihodnosti.

Koliko je vaše umetniško zamišljanje prihodnosti, alternativnih možnosti povezano s siceršnjo močno politično težnjo raznih svetovnih političnih gibanj po oblikovanju alternative obstoječemu politično ekonomskemu sistemu?

To je implicitno prisotno v precejšnjem delu mojega opusa, vtkano je v vprašanja, na kakšen način naj se organiziramo, kaj so naše prioritete v političnem in družbenem smislu.

Delujete na različnih področjih, ste romanopisec, kritik, režiser, vizualni umetnik ... Ali vas kakšna od teh zvrsti še posebej zadeva, oziroma koliko se te različna delovna področja med sabo oplajajo?

En odgovor bi šel lahko v smeri, da je za moj ustvarjalni opus bistven performans; večji del mojega praktičnega delovanja je povezan z njim in v tem kontekstu, kot rečeno, še posebej z idejo povezovanja z občinstvom. Način, kako nasloviti ljudi, je pomemben tudi pri mojih drugih umetniških preokupacijah. Na področju vizualne umetnosti se zadnjih pet let ukvarjam z oblikovanjem neonskih napisov, ki jih spet dojemam kot neke vrste performans, kot uprizarjanje neke fraze, izjave, pri čemer me ponovno zanima, kako takšna fraza gledalca vplete v razmerje, v odnos.

Po drugi strani me okupira jezik, še posebej pisanje – z njim sem obseden že od otroštva. Ni pomembno, ali delam v performansu ali v vizualni umetnosti, jezik je nekaj, k čemur se neprestano vračam. Vsak od omenjenih medijev ustvarjanja omogoča različne načine, kako doseči občinstvo: to, kar lahko napraviš s 300 ljudmi v teatru, je povsem drugačno od tega, kar neonski napis povzroči mimoidočemu ali pa kako kot pisatelj nagovoriš bralca knjige. Vsak od teh žanrov te drugače pozicionira kot gledalca, bralca, opazovalca. Zato se premikam od ene forme k drugi. Raziskujem, iščem drugačne poti, kako vzpostaviti kontakt.

Za vaše delo je značilno operiranje z zlomljenimi, prekinjenimi narativi, ki se med sabo povezujejo, si nasprotujejo itd. Vidite tu kakšno podobnost z Kratkimi zgodbami Roberta Altmana ali Magnolijo Paula Thomasa Andersona.

Ta filma sta zares velika. Altmana in Andersona dojemam kot kakšna velika romanopisca 19. stoletja, ki prepričljivo ustvarjata dramske strukture. Sam v nasprotju s tem postavljam elemente zgodb ene k drugi, in sicer na nepričakovan in presenetljiv način. Vzpostavljam radikalne povezave med njimi, zanimajo me nepopolnosti v njih, konflikti med njimi in večpomenskosti njihovega združevanja, a brez ideje dramaturškega loka. Pri tem poskušam vplesti gledalca, ga popeljati na pot, ki ni nujno povezana s potovanjem glavnih junakov – kar je sicer značilno za oba omenjena filma.

Ljudje vaše delo povezujejo z anarhičnim humorjem. Je ta navdahnjen z veličastno angleško tradicijo humoristov in komikov, kot je denimo Monty Python.

Odrasel sem z Monty Pythonom, Petrom Sellersom in osebnostmi tradicije vaudevilla – v moji kulturni prtljagi zasedajo pomembno mesto in v svojem delu najdem način, kako spregovorijo. Privlači me humor, v kolikor prevprašuje in ruši uveljavljeni red, sistem, nastopa proti konformizmu in izraža neko jezo. To se mi zdi pomembno in to poskušam razvijati.

Če se osredotočiva na festival Exodos: kakšno mesto po vašem zaseda med sorodnimi festivali po Evropi?

Ljubljana ima zelo zanimivo sceno, tako ko pride do umetnikov kot ko pride do občinstva, ki je radovedno in razmišljujoče. Direktorica Exodosa Nataša Zavolovšek je s konceptom gostujočega kuratorja omogočila festivalu, da se vsako leto znova preusmeri. Verjetno obstaja neko polje prekrivanja med tem, kar je lani tu napravil Jan Fabre, in tem, kar sem letos napravil sam. A ključne so prav razlike, to, da vsak kurator ustvari drugačno energijo. Prav to, da se je festival sposoben vsako leto znova predrugačiti, sem vsakič znova pripeljati različne umetnike, je zanimivo.

Kako gledate na festivalizacijo umetnosti nasploh – zdi se, da se umetnost v današnjem času najraje ponuja skozi festivale. Kaj ta obrat v načinu konzumiranja umetnosti pravzaprav prinaša?

S tem načinom se izgublja počasno, dolgotrajnejše oblikovanje programa in komuniciranje z občinstvom. Kulturne institucije in umetniki bi morali razmisliti o tem in poskrbeti, da se dolgoročni dialogi z občinstvom ne prenehajo. Po drugi strani pa je ključna poteza festivalov, ki so časovno omejeni, da intenzivirajo umetniško občutje, doživljanje. Za gledalca to pomeni, da se skoncentrirano posveti umetniškemu dogajanju in se scela potopi vanj. Zanimivo je, da je občinstvo to pripravljeno storiti.

Vaša gledališka skupina se imenuje Forced Entertainment – gre pri tem za levičarsko kritiko načina prevladujoče zabave, s katero nas bombardirajo mediji ali nasprotno za to, da je treba ljudi soočiti z dobro zabavo?

Tako smo se poimenovali leta 1984, s čimer smo implicitno kritizirali strukturo običajne medijsko posredovane zabave. Nismo pričakovali, da se bo ime ohranilo. V njem gre tako za napetost med našo željo, da bi ljudi zabavali, bili do njih prijazni, in našo težnjo, da bi bili do občinstva odgovorni.

Se vam zdi, da v današnji kulturi, na primer v izdelkih popularne kulture, manjka humorja, komedije, da je prevladujoča produkcija preveč usmerjena k tragediji?

V sodobni kulturi danes prevladuje emocionalno nasilje in krutost, denimo z izbruhi nasilja v resničnostnih oddajah. Če v tem obstaja humor, je sadističen. Ne gre za humor osvoboditve, ampak podreditve.

Ima sodobna umetnost več smisla za humor, ga je zaznati tudi pri umetnikih v Sloveniji?

Veliko humorja najdem v delu Janezov Janš. Seveda je njihovo preimenovanje resna reč, je pa ta gesta šaljiva, igriva. Ta kombinacija mi je zelo všeč.