Tiskane izdaje
Peer Gynt, romantični junak, a že sestavljen z realističnim smislom za notranja protislovja posameznika, sodi med tiste literarne junake, ki so hoteli postati večji od življenja. V najbližje sorodstvo mu postavljajo Fausta, v malce daljnejše pa Hamleta, Don Juana in Don Kihota.
Velike literarne slehernike torej, ki vedno znova iz preteklosti stopajo v sedanjost. Še zlasti, ko je ta negotova, kot je naša.
Letošnja gledališka sezona namreč postavlja v ospredje kar dva izmed teh »najznamenitejših dramskih junakov vseh časov«: ljubljanska Drama Goethejevega Fausta, Mestno gledališče ljubljansko pa Ibsenovega Peera Gynta. Prvega je režiral Tomaž Pandur, z drugim se nocoj premierno predstavlja nič manjši gledališki mag – režiser Eduard Miler.
Naključje ali ne, dva tako kapitalna teksta evropske dramatike, ki ju poleg drugega povezujeta težka uprizorljivost oziroma zahtevno iskanje ključa za vstop v uprizoritev, in mnogoplastna pomenska zgradba besedila, katere raziskovanje označujejo kot lupljenje čebule, le redko sobivata v isti sezoni.
A za nameček bosta letošnjo zaznamovali kar dve uprizoritvi Peera Gynta, ki smo ga na slovenskih odrih sicer zadnjič videli leta 2009 v mariborski Drami v režiji Janusza Kice z Brankom Šturbejem v naslovni vlogi. Dramski uprizoritvi v Mestnem bo namreč v začetku novembra sledila še plesna inscenacija Peera Gynta koreografa Edwarda Cluga v Mariboru.
Znano je, da je na Ibsenovo prošnjo Edvard Grieg za premierno uprizoritev, ki je bila 24. februarja 1876 (enajst let po izidu takoj razprodane drame) v Kristianii, današnjem Oslu, napisal glasbo. Iz obsežnega materiala sta pozneje nastali znameniti suiti, ki med drugimi vsebujeta ene izmed najbolj popularnih stavkov klasične glasbe, poimenovanih po prizorih iz drame, kot so Jutro, V votlini gorskega kralja in Solvejgina pesem.
Ibsenov samoironični portret?
Dramska pesnitev Peer Gynt, zadnje dramsko delo, ki ga je Ibsen napisal v verzih, sodi v sklep prvega dramatikovega ustvarjalnega obdobja, ki je trajalo slabih dvajset let in v katerem je še sledil tradiciji romantične dramatike ter se najprej osredotočal na zgodovinsko in nacionalno tematiko, potem pa se posvetil posamezniku, ki je v nesoglasju s samim seboj in svetom oziroma družbo. A v tem idejno še romantično dramskem svetu Ibsen že nakaže povsem realistični smisel za protagonistova notranja protislovja.
Peer Gynt je zgrajen na predlogi norveške ljudske pravljice, za podobo Gyntove družine pa je Ibsen po lastnih besedah črpal iz svoje družine in otroških spominov. Tudi zato niso bile redke interpretacije, ki so v Peeru Gyntu videle Ibsenov sarkastičen samoironični portret. Vsebinsko drama prikazuje Gyntovo popotovanje oziroma njegovo življenje od mladosti do smrti, še zlasti do trenutka pred njo, ko se skuša na vsak način s prepričevanjem o vrednosti in izjemnosti svojega življenja odkupiti pogubljenju.
A Gynt je junak brez izhodišča in brez cilja. Na simbolni ravni je seveda slehernik, popotnik, ki išče svoj jaz – v teoriji gledališča bo pozneje obveljal za »gyntovski jaz«, za ibsenovsko olupljeno čebulo, v središču katere ni ničesar. Vendar pa se na tej poti odziva spontano, vodi ga neizmerna sla po življenju, ki mu ne zmore vtisniti zavezujoče vrednosti. Gynt v tem smislu ni »pravi« junak, je prej antijunak, saj je omahljivec, sanjač, fantast, hrepeneč po uspehu, lažnivec, uživač, ki ni zares sposoben akcije in ki ni odgovoren posameznik, podložen z visokimi etičnimi merili.
Po svetu, ki je svet pravljičnih prizorov, sanjarjenja, mitoloških nordijskih prikazni, eksotičnih dežel itn., bolj blodi kot hodi. Je sanjač, ki se utaplja v nasladi, njegova domišljija pa povsem zabriše mejo med resničnim in fantazijskim, med resnico in lažjo. A kljub temu, da je v njegovem liku dejansko veliko vzporednic z nekaterimi drugimi velikimi protagonisti evropske literature – od donjuanovskega erotičnega uživaštva, hamletovskega samospraševanja do faustovskega izmikanja zavezi z Mefistom, gre za scela izviren, avtentičen in samosvoj literarni lik, ki na povsem svoj način stopi v dialog z univerzalnim.
Interpret na minskem polju
Tudi zato je Peer Gynt eno izmed najbolj interpretiranih dramskih besedil – nič čudnega torej, da je po mnenju dramaturginje in avtorice priredbe Milerjeve uprizoritve Žanine Mirčevske za vsakega interpreta pravo minsko polje. Gynta označi za nepopravljivega fantasta, ki laže in hkrati verjame, da je vse res. Gynt sicer fizično eksistira v resničnosti, mentalno pa je njegova resnica svet domišljije, saj sanje spreminja v resničnost. Samo na ta način je Gynt lahko »sam sebi dovolj«.
Takšen Gynt pa »za današnjo rabo« postavlja zelo aktualna vprašanja: je Gynt anticipacija sodobnega konformista, ki želi uživaško živeti svoje življenje brez vsakršnega tveganja? Ali pa je to slehernik, ki v svojem globokem egoizmu neumorno hrepeni po užitku, nasladi, uspehu in priznanju, za uresničitev katerih so dovoljena vsa sredstva? Ali pa je morda »le« večni slehernik, ki hrepeni po – ljubezni?
Eduard Miler sodi med najpomembnejše režiserje slovenskega gledališča. Skupaj z Janezom Pipanom ne dominira le v generaciji, rojeni v petdesetih letih preteklega stoletja, ampak je s svojim izrazito avtorskim opusom, ki šteje čez sto uprizoritev tako doma kot v tujini, tudi danes eden najbolj izčiščenih, lucidnih, poetičnih, ekspresivnih in progresivnih slovenskih režiserjev.
Z Ibsenom se je doslej srečal trikrat: najprej leta 2002 prav s Peerom Gyntom, potem leta 2007 s Strahovi in nazadnje 2008 s Heddo Gabler. Glede na to, da velja Hedda Gabler za nekakšen vrh loka, ki ga je Ibsen kot sostvaritelj moderne drame začrtal od kritičnega realizma, kjer je junakova notranjost še motrena skozi družbeno problematiko (Peer Gynt kot satira na temo človekovega egoizma), do psihološkega realizma, kjer je v ospredju analiza posameznikovega notranjega življenja (Hedda Gabler), je njegova vrnitev k ponovnem uprizoritvenem premisleku Peera Gynta še posebej zanimiva. Obenem pa tudi med najbolj pričakovanimi dogodki letošnje gledališke sezone.
