Tiskane izdaje
Ruski pisatelj in dramatik, mojster psihološkega realizma, ki ga po sto letih še vedno igrajo na vseh evropskih odrih, njegova dela pa so bila doslej adaptirana za skoraj tristo filmov, se v igri Tri sestre loteva težkega in ohromljujočega vprašanja, »kako bi bilo, če ...«
»Povsem bom zapustil teater, nikdar več ne bom pisal zanj. Za teater lahko pišeš v Nemčiji, v Švici, še v Španiji, ne pa v Rusiji, kjer avtorjev, ki pišejo za gledališče, ne cenijo, jih brcajo s kopiti in jim ne oprostijo ne uspeha ne neuspeha,« je Anton Pavlovič Čehov (1860–1904) grenko komentiral zahteve po spreminjanju besedila Tri sestre v času priprav predstave, ki je bila z velikim uspehom krstno uprizorjena leta 1901 v Moskovskem umetniškem gledališču (igro je napisal leto prej).
Od takrat je zmagovito zaobšla odre evropskih gledališč, samo na slovenskih so jo doslej od prve postavitve leta 1925 izvedli devetnajstkrat (obstajajo tudi Tri sestre Janeza Evangelista Kreka), od leta 1985 v prevodu Milana Jesiha (tokratna verzija prevoda je iz leta 1992).
Drame Antona Pavloviča Čehova so še vedno pogosto na repertoarjih evropskih gledališč, njegova dela pa so bila adaptirana za 285 filmov (kot zanimivost: Tri sestre iz leta 1970 je režiral in v njih igral Laurence Olivier).
Kaj je v njih še vedno privlačno? Človeške globine, prepojene z notranjimi trenji junakov, ki izhajajo iz njihovih občutenj in psiholoških stanj. Tudi v Treh sestrah. Olga, Maša in Irina so lepe in izobražene sestre, ki so se morale z bratom preseliti iz Moskve na podeželje, kjer trpijo v provincialnem okolju, hrepenijo po življenju v prestolnici in upajo na drugačno prihodnost. Toda pokaže se, da prihodnost ne obeta ničesar drugačnega kot obsojenost na prazno življenje, ki ga živijo v odmaknjeni izoliranosti.
V igri se Čehov posveti času in razkroju ljudi v njem (skozi obdobje štirih let). Času, ki je za vedno izgubljen. Času, ki nezadržno teče in katerega tek zaznavamo le po »zunanjih« dogodkih. Čas je najpomembnejši element dramaturgije Čehova, pri kateri vsi govorijo o tem, da je čas minljiv, da mineva ali pa bo minil.
»V Treh sestrah čas, ki mineva, oblikuje ljudi, tako da se junaki spreminjajo pred našimi očmi, čedalje bolj tonejo v mrtvilo življenja v podeželskem mestecu in to mrtvilo jih čedalje bolj deformira«, so zapisali v gledališkem listu. Ključno dilemo drame bi lahko strnili v neizprosno vprašanje: »Je mogoče začeti znova s točke, na kateri je šlo vse v napačno smer?«
Tokratna uprizoritev je nastala v režiji poljskega režiserja Janusza Kice (1957), ki sodeluje z nemškimi, slovenskimi in avstrijskimi gledališči, med številnimi nagradami, ki jih je prejel v svoji evropski režijski karieri, je tudi pet Borštnikovih nagrad in dve na celjskih Dnevih komedije.
Doslej je zaobšel skoraj vse slovenske institucionalne odre, tokrat pa so se mu v oživitvi predstave pridružili dramaturginja Mojca Kranjc, scenograf Marko Japelj, kostumografinja Doris Kristić ter skladatelj Stanko Juzbaši.
V tri sestre so se prelevile Alida Bevk, Nina Ivanišin in Tina Vrbnjak, ob njih bodo nastopili še Saša Tabaković, Vanja Plut, Jurij Zrnec, Branko Šturbej, Aljaž Jovanović, Rok Vihar, Gregor Baković, Tomaž Gubenšek, Zvone Hribar in Polona Vetrih.
