Tiskane izdaje
Po besedah Bogomila Faturja »nemara najbolj otožno zasnovana in gotovo najbolj poetična izmed vseh čehovskih stvaritev« je nocoj spet – devetnajstič – na slovenskem odru: v ljubljanski Drami, v »temeljito pregledanem, nekoliko zrelejšem« prevodu Milana Jesiha.
Z dramo Antona Pavloviča Čehova (1860–1904) iz januarja 1901 se tokrat režijsko sooča pogost gost slovenskih odrov Janusz Kica, dobitnik petih Borštnikovih nagrad. Umetniški vodja Drame Eduard Miler je Tri sestre uvrstil na repertoar letošnje sezone tudi zato, »da bi se približali trenutku časa, ki ga živimo, negotovosti, tesnobi posameznika in – zanimivo – kljub neverjetnim informacijskim možnostim tudi posameznikovi izgubljenosti«. Miler pravi, da je dandanašnji za Čehova težko najti ustreznega režiserja; Kico je povabil z vednostjo, da se zna ukvarjati tudi z drugo plastjo teksta, grebsti po posamezniku, pogledati globoko v njegovo dušo, razveselilo pa ga je, da se je režiser odločil za širok nabor mlajših, a uveljavljenih igralcev. Dramaturginja Mojca Kranjc je dodala, da so tokrat, razen Klemna Slakonje, prvič hkrati na odru.
Čehov brez manipulacije
»Umetnik življenja«, kot je Čehova imenoval Tolstoj, po mnenju Janusza Kice ni bil teoretik, ampak je pustil za seboj teorijo, v katero je vpisana ideja, da je gledališče le skupinska izkušnja; to vodi do tega, da je le ansambel zmožen izvesti njegove težke, muzikalične tekste. V Drami, je povedal pred nocojšnjo premiero, ga je razveselila skupina mladih igralcev, ki ljubijo gledališče, ki so predani svojemu poklicu, saj to nikakor ni več samoumevno, ampak redkost. O aktualnosti Čehova je Kica opozoril, da ni ideolog, »ničesar ni na svetu, kar bi Čehov bolj sovražil kot ideologijo«, vendar tudi ni utopist, čeprav so njegovi liki utopistični: »Čehov zmeraj išče majhne mejne stvari, ki jih imenujemo resnica; po mojem mnenju bi bilo napak in nepremišljeno, če bi takega avtorja instrumentalizirali, manipulirali z njim, ga uporabili za druge cilje, smotre, namene.«
Čehov v enem od pisem sestre Olgo, Mašo in Irino omenja kot intelektualke, kar je namig, da je tudi v njegovem času vladala praznina, kakršno prepoznavamo tudi danes. Podoben problem torej, ki ga je mogoče formulirati z vprašanji: »Zakaj je mogoče, da toliko izobraženih, ambicioznih ljudi dopusti, da nekatere eksistencialno pomembne stvari, tudi kulturo, upravljajo politiki? Zakaj dovoljujemo, da delajo tako, kot delajo. Ne razumem, zakaj je tako, da živimo v svetu, v katerem na primer o kulturi odločajo ljudje, ki nimajo niti najmanjšega občutka ne kompetenc?« A da ne bi koga prestrašil, je Kica med predstavitvijo premiere dodal: »Ne razumite narobe, Čehov premore tudi humor.«
Sestrski izzivi
Tiste, ki v Treh sestrah (enem od kanonskih tekstov v zgodovini svetovne dramatike) nemara najbolj žarčijo neuresničenost, neizpolnjenost, hrepenjenje, nedosegljive želje, izzvenelo upanje in potem sprejmejo vlogo razočaranih, žalobnih, z obupom sprijaznjenih, odvečnih poražencev v zatohli, hromeči provinci ter so obsojene na »praznino trajanja«, kot v gledališkem listu v analizi časa v drami omenja Jovan Hristić, so seveda sestre.
Nina Ivanišin (Maša) je pred premiero ugotavljala, da so z režiserjem in soigralci ustvarili Mašo, ki morda ne bo všeč vsakomur: »Moja sestra? Že po predlogi je temačna, recimo temperamentna, strastna alternativa drugima dvema, človek, ki kontrira, provocira. Moj lik se v režiserjevi postavitvi manifestira tudi z drugimi liki, z odnosi, situacijami; Mašo gradi ansambel, ona ga podpira – skupinska igra torej. Mislim, da bo Maša samosvoja, malo temperamentna, malo zadržana, malo sramežljiva, to so tudi moje karakteristike.
Alida Bevk (Olga) je bila pred premiero iskrena: »Nisem ravno ljubiteljica Čehovove dramatike, tako je, zelo rada sem prebirala njegove novele, drame pa mi niso tako blizu. To ne pomeni, da me ne zanimajo; videla sem veliko uprizoritev in malo je bilo takih, ki bi se me dotaknile. Ko smo začeli študij – zelo sem vesela projekta z režiserjem, ki je meni posebej ljub; to je že najino šesto sodelovanje –, se seveda začneš poglabljati v besedilo, trdo delaš, premišljaš, bereš čudne didaskalije kot 'jokavo', 'v solzah', potem pa ugotoviš, da je to opis stanja, ki ga je treba začutiti, ga nositi v sebi in ne prikazovati na odru. Veseli me, da se lahko s tem kanonskim besedilom ukvarjamo na tako drugačen in doživet način; moja najstarejša sestra, Olga, se bori z osamljenostjo, želi si imeti koga ob sebi, nekoga, s katerim bi lahko bila, in je tudi malo ljubosumna in žalostna, ker se drugima sestrama to dogaja. Nikdar ni nesramna, ljubeča je, to vedno prevlada, ona je steber za ostali dve in tudi za svojega brata ... k njej pridejo ranjeni, ona pa jih bodri, da bodo preživeli in šli naprej.«
Tina Vrbnjak (Irina) je pred premiero povedala, da si je najbolj želela igrati Mašo, a na koncu dobila Irino, najmlajšo sestro: »Krasna vloga, vesela sem projekta, ki se tako intenzivno ukvarja z odnosi in mikroreakcijami, ki nastajajo pri tem. Doslej česa takega kot igralka še nisem doživela.« Irina, pravi igralka, začne z močnimi ambicijami, željami, optimizmom, predstavo o svetli prihodnosti, delu, o vrnitvi v Moskvo, ko pa se nič od tega ne zgodi, močno trešči ob tla. O univerzalnosti Čehovovega dela: »To je nekaj, o čemer razmišljaš pred predstavo, med študijem vloge pa ne, takrat te zanima mikroraven.« O sestrah intelektualkah: »Problem je pasivnost, tisti, ki bi se lahko odzvali na neko stanje in imajo najbolj tehtne argumente in največ znanja, sedijo v pisarnah in se ne odzovejo. Tako je bilo nekdaj, tako je zdaj.«
