Tiskane izdaje
Na festivalu sodobnih umetnosti Exodos, ki je bil letos posvečen sodobni afriški umetnosti, je s solom Wena Mamela nastopila plesalka, pedagoginja in aktivistka Mamela Nyamza, ki se loteva zlasti nasilja do žensk, razlog česar je tudi njena osebna tragična zgodba.
Južnoafriški ples in performans se v zadnjih letih pospešeno razvijata tako zaradi državnih kot tujih spodbud. Močne so njegove navezave z Evropo, strukturno pa položaj plesalcev ureja Zveza kulturnih in kreativnih industrij, ki jo lani ustanovilo južnoafriško ministrstvo za umetnost in kulturo in ki infrastrukturno ter zakonsko pripravlja pogoje za umetnike, kar zadeva davčno zakonodajo ter zdravstveno, socialno in pokojninsko zavarovanje.
Južnoafriški plesalci in performarji ne posnemajo zahoda, ampak svoj avtentičen in suveren izraz razvijajo iz vsebin, ki jih izkušajo v južnoafriški družbi, pravi Mamela Nyamza, rojena na obrobju Capetowna v Gugulethu, kjer je bila od jutra do večera potopljena v glasbo in zvok. Svoje telo je uporabljala kot inštrument, s katerim se je odzivala na različne zvočne oblike, naj je šlo za igro, jok ali kakršno koli že dogajanje v njeni okolici, in odtlej je zanjo ples medij razumevanja sveta.
Plesati je začela pri osmih letih, nato je študirala balet, s katerim sta imela sovražno-ljubeče razmerje. Na univerzi Pretoria Dance Technikon je bila edina temnopolta študentka. Kljub temu da so jo profesorji odvračali od baleta, v katerem, priznava, ni blestela – poleg umanjkanja baletnih telesnih predispozicij pa je prepreko pomenila tudi barva njene kože –, je vztrajala in diplomirala.
Kasneje se je pridružila Državnemu plesnemu gledališču, ki je bilo osredotočeno na sodobni ples, da bi odkrila in razvila svoj lasten umetniški izraz, pa je skupino zapustila in se posvetila svojim solom ter socialno angažiranim skupinskim projektom. Med drugim je bila koordinatorica projekta Move 1524 na Univerzi Stellenbosch, v katerem se umetniki skozi plesno gibalne terapije pedagoško lotevajo vsebin, ki zadevajo domače nasilje, okuženost s HIV in zlorabo drog, kot prostovoljka pa je sodelovala tudi s hendekipiranimi.
Avtorica poudarja, da njeno telo ni le umetniški inštrument, ampak tudi inštrument samozdravljenja in zdravljenja drugih. »Umetniško rojstvo« Mamele Nyamza pomeni namreč smrt njene matere, ki so jo pri štiriinštiridesetih posilili in ubili.
»Vse, kar počnem v umetnosti, počnem zaradi svoje matere. Od njene smrti me spremlja občutek, da mi mati govori, naj s svojim delom ljudi izobražujem in sledim njeni uporniški poti, ki je bila zanjo med apartheidom bistveno težja kot je ta danes zame.« V predstavah, večinoma plesnih performansih, ki omogočajo zelo intimen izraz, nagovarja ljudi, ki so imeli podobno izkušnjo kot njena mati oziroma izkušnjo izgube bližnjega, kakršno je doživela sama.
V naslovu plesnega sola Wena Mamela, s katerim je nastopila v Ljubljani, poveže materino in svoje ime, in tudi sicer se na odru transformira v svojo mater, ki predstavlja vse tiste ženske, ki jih moški »s posilstvom korigirajo«, kot izreče v eni svojih predstav.
Druga, v nasprotju s prvo osvobajajoča izkušnja, je bilo razkritje lezbične identitete. Ni bilo enostavno, pravi, saj sem bila poročena. Kljub temu da južnoafriška zakonodaja ščiti pravice istospolnih, je družba še vedno netolerantna. Sreča, ki jo doživlja s partnerico in s svojim sinom, jo je umetniško odprla.
Manj ko me je strah govoriti o sebi, večjo svobodo imam na odru, pojasnjuje Mamela, ki si tudi kot aktivistka prizadeva za spoštovanje človekovih pravic, pravic žensk, homoseksualcev ter drugih političnih in družbenih skupin.
Trenutno se s starim očetom pogaja, da bi v njegovi opuščeni trgovini odprla majhno plesno šolo, sčasoma pa bi ustanovila tudi svojo skupino. Ta bi poleg plesalcev vključevala tudi druge, zlasti vizualne umetnike, saj je poleg giba prav vizualnost najmočnejši element njenih angažiranih predstav.
