Tiskane izdaje
Kdo je Arnož današnjega časa? Je to utopični, morda demokratični socialist, je propadli revolucionar ali morda narcisoidni paranoik, ki razmišlja le v okvirih lastnega jaza? Kdo je disidentski lik sodobnega sveta? Taka vprašanja, napoveduje režiser Diego de Brea, postavlja koprodukcija ljubljanske in mariborske Drame.
Besedila, ki je razburkalo gledališki prostor na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, danes, v času, ko je zasebno vse bolj in bolj javno, ko je kritika družbe nekaj, s čemer se ukvarjajo vsi, posamezniki pa v imenu varnosti sami pristajajo na kletko osamljenosti in nenehno kontrolo, ni mogoče brati na enak način.
Tega se je ob Jančarjevem Disidentu Arnožu in njegovih zavedal tudi režiser tokratne ljubljansko-mariborske koprodukcije Diego de Brea, o tem sta se strinjala skupaj z avtorjem, je povedal ob napovedi nocojšnje premiere.
V sporu z vsem svetom
Tokratni Arnož se zato fokusira na Razkolnikova, na tistega, ki izstopi, na posameznika, ki ima duhovno moč, na človeka, ki ima jasno stališče, ne le mnenje ali okus, na osebnost, ki ni oportunist, ki je zvest samemu sebi in je pripravljen žrtvovati vse. Arnož je tisti, ki razume, da ga svet ne razume, in je zato tako rekoč klasični nekonformist, begunec po lastni volji.
Drago Jančar je nekaj dni pred nocojšnjo premiero v sporočilu zapisal: »Praizvedbo Arnoža sem dočakal v New Orleansu, kjer sem tisto leto bival s Fulbrightovo štipendijo za umetnike, ob novi premieri v Drami bom v Istanbulu, kjer bom predstavljal štiri prevode svojih knjig v turščino.
V davnem januarju leta '82 so prišle iz mrzle Ljubljane na topli jug Amerike o predstavi dobre novice, skoraj prepričan sem, da bodo v soboto zvečer ali ponoči prišla podobna sporočila tudi v Istanbul. Predstavo, ki si jo bom ogledal takoj po vrnitvi, pričakujem z vznemirjenjem in velikim upanjem, da je integralno dramsko besedilo v slovenskem teatru še mogoče.
Ne želim razlagati, kaj naj drama, ki se dogaja v devetnajstem stoletju in jo je spodbudila usoda Prešernovega sodobnika in znanca Andreja Smolnikarja, pove gledalcem danes – na to bo odgovorila predstava. Če eksistencialno vprašanje o uporništvu, o posamezniku, ki je drugačen in prestopa robove, o človeku, ki je s svojo predstavo o svobodi v sporu z vsem svetom in nazadnje tudi s samim seboj, deluje na človeški ravni in ne zgolj na ravni idej ali estetike, potem, upam, na nek način nagovarja tudi našo današnjo negotovost, občutek nemoči in kaotičnega sveta, v kakršnem živimo.«
Temna stran usode
Drama akademika Jančarja iz leta 1982, inspirirana z življenjem utopičnega socialista Andreja Smolnikarja in umeščena v prvo polovico 19. stoletja, je prepričan de Brea, »ni drama iz zgodovine, ampak izrazito aktualna igra o univerzalnem stanju duha. O človeški nemoči v sodobnem svetu absurdnih mehanizmov kontrole in obvladovanja, kapitala in politike. O sodobnem svetu, polnem tesnobe, vklenjenosti, brezumnosti in brezizhodnosti. O boleči zvezanosti človeka z lastno nesrečo, v kateri se ne zmore obvarovati pred svojim usodnim, predvsem duhovnim padcem. (...) Vendar pa Jančar opogumlja s svojim junakom Arnožem in njegovo idejo – čeprav egocentrično in utopično –, da je vredno poskusiti. (...) Da je človek tisto edino upanje novega, drugačnega in boljšega.« Seveda je nespregledljivo, da je Arnožev poskus tragičen: »Arnoževa vizija razpade (...), saj se obrnejo proti njemu ravno tisti, ki so mu sledili v emigracijo ...«
V gledališkem listu je urednica in dramaturginja predstave Mojca Kranjc objavila besedilo Janeza Pipana, ki ga je avtor pred leti napisal za makedonski izbor Jančarjevih dramskih besedil, in ga je za tokratno, prvo slovensko izdajo temeljito predelal.
Obsežna študija oziroma esej z naslovom Kuga metafor presvetli in kontekstualizira Jančarjevo dramatiko in njegov dramaturški model, v sklepu pa Pipan ugotavlja: »Dramatik svojih upornikov in borilcev s sistemom ne idealizira, temveč jih upodablja v njihovi presežnosti, ekstremni predimenzioniranosti njihove total(itar)ne volje, ki jih žene stran od sveta, ven iz biti, v brezno samouničenja. Johan Ot, Arnož, Klement, tudi Volodja itd. uresničijo svojo svobodo do absolutnega, do norosti, ne meneč se za posledice. So druga, temna stran človekove usode, tista, ki ne izbira sredstev in poti, ko seže k uresničitvi svojega hrepenenja, z drugo besedo: želje.«
