Tiskane izdaje
Slovensko stalno gledališče Trst je v novo gledališko sezono vstopilo s praizvedbo drame Plemena britanske avtorice mlajše generacije Nine Raine v režiji Matjaža Latina in dramaturgiji Barbare Skubic.
Izbira besedila je odlična; drama z uravnoteženostjo med ostrino, duhovitostjo in srčnostjo - ta pristop spretno ohranja tudi uprizoritev - zareže na univerzalen in izrazito sodoben teren komunikacije in sporazumevanja ter iskanja lastne poti znotraj danih družbenih skupin.
Skozi osrednji konflikt, ki ga povzroči osamosvajanje gluhega Billyja, ko začne iskati svojo pot v svetu sebi podobnih, se izriše širša dinamika družinskega in družbenega grupiranja, osnovana na potrebi po pripadnosti ter strahu pred negotovostjo, ki jo sproža srečanje z drugimi in drugačnimi.
Meščanska dnevna soba z okroglo jedilno mizo kot središčem srečevanja in povezovanja družinskih članov (scenografija Ajde Primožič) učinkovito določa smernice odnosov temperamentne in visoko izobražene družine, ki si je že davno ustvarila lasten sistem tihega družinskega konsenza. Čeprav se zdi, da tega rušijo že nenehno očetovo kritiziranje, posmehovanje in nezadovoljstvo obeh starejših otrok, ki jima ne uspeva ne kariera ne osebno življenje, so zavzeti prepiri del družinske trdnosti, ki jo zares zamaje šele Billy, gluhi najmlajši sin (Luka Cimprič).
V plemenu, kjer je oče (Vladimir Jurc) kot poglavar postavil vrednostno hierarhijo z akademskim intelektualizmom na vrhu in abstraktnim jezikom kot znakom civiliziranega plemena, je Billy tisti člen, ki gradi svojo identiteto v samoti in odmaknjenosti. Ko se zaljubi v gluho punco (Lara Komar) in se začne učiti znakovnega jezika, ga družina prepozna kot odpadnika družinskega plemena. Odlika predstave se kaže v pristopu do tematike, ki z občutkom sledi duhovitim in večpomenskim vozliščem človeške komunikacije in odnosov.
Sodobni človek se izrazi skozi jezik, ne glede na to, ali gre za jezik besed ali kretalni jezik. Besede, ki preletavajo zrak v energičnem ritmu in pogosto hrupni kakofoniji, portretirajo sodobno družinsko celico, ki potrjuje večnost ustvarjenih principov in mimobežnost čustev ali občutij. Čeprav izrečene besede dramskih oseb pogosto vrednostno označujejo dejanja, je primer dobro usklajenega plemena z vsemi slabostmi vred predstavljen predvsem analitično in brez sodbe.
Prikazana kompleksnost procesov in ozadij socialne dinamike uravnoteži implicitno izrazitost tematike gluhih (tudi z Billyjem kot precej neobčutljivim, distanciranim likom), ki postane sprožilec večplastnih pogledov na umeščanje posameznika znotraj posameznih skupin, na vprašanje, kako nas določajo drugi, pripadniki našega ali tujega plemena, na vlogo čustev in besed pri definiranju lastne osebnosti in življenja, na naše izražanje, sporazumevanje in tudi na moč vezi med nami.
