Tiskane izdaje
Dramsko besedilo Mali nočni kvartet obravnava zelo aktualno in pretresljivo zgodbo. Sooči dva para staršev različnih socialnih statusov in nacionalnosti z etično dilemo darovanja organov. Igro je Möderndorfer pisal petnajst let.
Möderndorfer je predstavo tudi režiral, kar je v slovenskem gledališču dokaj pogosto. Tak primer je poleg Möderndorferja Matjaž Zupančič pa Dušan Jovanović, tudi Flisar je že režiral svojo dramo, Simona Semenič in Simona Hamer pa v svojih dramah celo sami nastopata. V Malem nočnem kvartetu nastopajo Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Miha Rodman in Vesna Slapar, scenograf je Branko Hojnik, kostumograf Alan Hranitelj, avtor glasbe Bojan Jurjevčič–Jurki in lektorica Maja Cerar.
Idejo za zgodbo je Möderndorfer dobil kar na urgenci, kjer je na lastne oči doživel tragičnost dogodka, ko so privedli potencialnega donatorja, tam pa je bil tudi par, ki je donatorja potreboval za svojega otroka. »Ker je bilo doživetje na hodniku urgence tako zelo filmsko, ljudje so prihajali in odhajali, zdravniki so tekali od vsepovsod, dramatične stvari so se dogajale v operacijskih sobah in na hodniku, celo pred stavbo urgence, sem se najprej odločil za filmski scenarij, ki pa se je med pisanjem spremenil v televizijsko dramo, saj je za film bilo kljub vsemu premalo dogajanja. Televizijsko igro z naslovom Srce sem napisal konec novembra 1997,« pravi Möderndorfer.
V drami, za katero je lani prejel nominacijo za Grumovo nagrado (»dramo odlikuje izvirnost in pretresljivost tematike ter izvrstno napisani dialogi«), je ostala zgolj ideja o srcu, o darovalcu in prejemniku, in pa stiska obeh starševskih parov, ki se popolnoma sama spopadata z največjo starševsko dilemo: življenje ali smrt otroka. Drama razpira tudi temeljno dilemo današnjega sveta: ali je mogoče z denarjem kupiti vse, tudi srce za svojega otoka?
»Kot organizatorji Tedna slovenske drame smo si za poslanstvo med drugim izbrali tudi promoviranje sodobne slovenske dramatike doma in v tujini, saj imamo vrhunske avtorje vseh generacij in dramskih form,« pravi direktorica PG Kranj Marinka Poštrak. Niso »specializirani« zgolj za uprizarjanje Grumovih nagrajencev, saj nimajo izključne oziroma prve pravice do uprizarjanja teh del. Velikokrat se je tudi že zgodilo, da so bili Grumovi nagrajenci (ki so jih želeli uprizoriti) že dogovorjeni v drugih gledališčih, še preden jih je »doletela« nagrada. »To se nam je žal zgodilo že dvakrat z nagrajenima besediloma Simone Semenič kot tudi z besedilom Matjaža Zupančiča in Vinka Möderndorferja.«
V času njenega direktorovanja so uprizorili tri besedila Grumovih nagrajencev: Kodričev Vlak čez jezero, Flisarjevo Noro Noro in v lanski sezoni Flisarjevo Komedijo o koncu sveta. Besedila Grumovih nagrajencev in nominirancev izbirajo predvsem glede na koncept njihovega gledališča, ki je družbeno kritičen s poudarkom na socialnih temah, odločilno vlogo pa »odigrajo« predvsem dobro napisan tekst in zasedbene zmožnosti.
Grumovi nagrajenci
Grumova nagrada je samo eden od možnih kriterijev za preverjanje prisotnosti slovenske dramatike v sodobnem slovenskem gledališču, kljub temu pa še vedno dovolj reprezentativen. Bežen pregled Grumovih nagrajencev pokaže, da je velika večina nagrajenih dram bila uprizorjena, nekaj pa jih na to še vedno čaka (iz zadnjega časa denimo Konec Atlasa Ž. Mirčevske pa tudi cela vrsta dram Iva Svetine). Pri nominirancih je situacija manj ugodna, čeprav predstavljajo dovolj dober vpogled v trende in tokove sodobnega dramskega pisanja na Slovenskem. Blaž Lukan meni, da gledališča sicer uprizarjajo slovenske drame, vendar bi jo lahko pogosteje.
Beseda dramaturga
Blaž Lukan, dramaturg uprizoritve, pogosto sodeluje z režiserjem Vinkom Möderndorferjem. »Po toliko letih sodelovanja je najin dialog že precej predvidljiv, Vinko ima rad temeljit razmislek o drami oz. projektu ob začetku študija in nato pozorno spremljanje procesa, ki pa se pogosto ne omejuje samo na pogovore o uprizoritvi, temveč sega – včasih kar daleč – čez njo; niso pa redke situacije, ko se sporazumeva tudi kar brez besed …,« nam je povedal Lukan. In kako sta pripravljala Mali nočni kvartet, pretresljivo zgodbo, ki lahko hitro zaide v patetiko ali moraliziranje?
»V Malem nočnem kvartetu gre za skrajno zgoščeno zgodbo, ki je uprizorjena kot spopad dveh etično izjemno čvrstih in doslednih stališč, povezanih s premislekom o temeljnih postulatih življenja in smrti. Da bi se interpretacija izognila patosu in moraliziranju, je bila potrebna vzpostavitev povsem enakovrednega dialoga oz. konflikta med dvema paroma, in pa karseda natančen psihološki izris likov; že tako razločno izrisanim karakterjem v sami drami so ključni delež v procesu uprizarjanja prispevali vsi štirje kranjski igralci.«
