Tiskane izdaje
Na velikonočno nedeljo, 27. marca, bodo v Prešernovem gledališču v Kranju ob začetku 46. Tedna slovenske drame, edinemu iskrenemu iskalcu resnice Valentinčiču, ki ve, da je vse skupaj zavoženo in se vrže v valove Save, zrasle škrge. V mistiki bi rekli, da je po duhovnem samomoru drugič rojeni ali ponovno rojeni ... Gre seveda za legendarno Butnskalo, ki sta jo leta 1979 napisala Emil Filipčič in Marko Derganc, v koprodukciji Prešernovega gledališča in Slovenskega mladinskega gledališča pa jo bodo krstno uprizorili najprej v Kranju, 30. marca pa še v Ljubljani.
Povod intervju vSP
»Krivdo«, da so kultno radijsko igro na Radiu Študent (ki so jo pozneje malo prirejeno ponavljali na Valu 202) posneli na kasete, cd in filmski trak, nastal pa je tudi strip, prevedli v gledališko predstavo pod taktirko Vita Tauferja, nosi vodja umetniškega oddelka in dramaturginja Prešernovega gledališa Kranj Marinka Poštrak. »Novembra 2014 sem brala v Sobotni prilogi Dela intervju z Markom Dergancem in zaradi tega, kar je povedal o Butnskali in Slovencih, sem kupila strip. Dotlej sem namreč le poznala le famo o Butnskali, a kmalu sem ugotovila, da gre za izjemni humor in blaznost, ki govorita o nas samih, pa tudi svojevrstno vizionarstvo in tragičnost, ter da je to potrebno nujno uprizoriti. S smehom in grozo se bodo lahko gledalci zazrli sami vase,« je na današnji, še nikoli tako množično obiskani novinarski konferenci doslej v kranjskem gledališču, dejala Marinka Poštrak.
Za režiserja Vita Tauferja je bila Butnskala, kot je priznal, velika neznanka, saj zgodbe ni poznal, Emila Filipčiča Fileta je občudoval kot romanopisca, medtem ko so njegovi znanci večkrat navajali citate iz radijske igre. »Filetovi svetovi so z več ravni stvarnosti in vsi ti svetovi so se sprijeli v novo vrednost in niso samo tukaj in zdaj ... Butnskala ni tekst, ampak je radijska igra, v kateri sta avtorja Filipčič in Derganc improvizirala. Kot pravita, nista mislila napisati družbene kritike. Kljub temu pa ima igra natančno dramsko strukturo,« je poudaril Taufer.
Z zanimanjem sta si danes del predstave, v kateri sta svoje talente in vrline spojila ansambla dveh konceptualno različnih gledališč, ogledala tudi Filipčič in Derganc. Nad videnim je bil vidno zadovoljen zlasti Filipčič, ki je sicer sodeloval tudi na prvih dveh bralnih vajah decembra lani. »Imam lep občutek, kot da sem pomemben,« je ob velikem zanimanju novinarjev dejal Filipčič. Pojasnil je, da si je želel tedaj narediti nekaj več, kajti bil je zgolj napovedovalec na radiu oziroma je prebiral pesmi drugih. »In z Markom sva ustvarila radijsko igro, ki bi morda še najbolj ustrezala kozlovskim igram. Sama zgodba pa govori o preprostih, ne načitanih ljudeh. Vmes pa sem, tako kot zdajle, pozabljal, kam gre ost oziroma želo misli. Sicer pa je lepo biti dramatik in lepo bi bilo, če bi tako kot tisoči ob nedeljah spremljajo Petra Prevca, tisoči brali moje drame. Imel bi dobiček od knjižničnega nadomestila,« je na svojo in stisko drugih v kulturi opozoril Filipčič.
Tudi simpozij o Filipčiču
Marko Derganc je spomnil, da sta s Filipčičem v začetku 70. let snemala različne oddaje, ki sta jih nato predvajala prijateljem. V oddaji z naslovom Vsi sveti je tako denimo skupino, ki so se zaletavali v nagrobne spomenike, vodil župnik. To sta v Butnskali spremenila in »ko sva jo snemala, sem imel veliko tremo, saj se pred Emilom nisem želel osmešiti,« je dejal Derganc.
