V samoti bombaževih polj

V gigantski hali Taluma v Kidričevem so uprizorili Koltesovo dramo V samoti bombaževih polj v režiji Ivice Buljana

Objavljeno
26. junij 2012 20.18
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
»Gledališče sem vedno preziral, ker predstavlja nasprotni pol življenju, obenem pa me je privlačilo, ker si lahko ob predstavi rekel: to ni življenje.« Dvojnost, ki dosega radikalne odklone in preobrate, je ena temeljnih značilnosti Bernard-Marieja Koltèsa in po svoje temeljno definira osebno in intimno ter univerzalno kaotično iskanje pozicije in smisla posameznika in človeštva v drugi polovici preteklega stoletja.
Iskanje korenin, kot se je izrazil, je bila Koltèsova prvinska, čeprav – tega se je tudi sam zavedal – že vnaprej izgubljena življenjska obsesija. Korenin v smislu jezikovne artikulacije kot nekakšnega nestandardnega urbanega patosa, vzpostavljanja verbalne in neverbalne komunikacije, iskanja intimne identitete, pa naj je to vprašanje spolne usmerjenosti ali družbene hierarhičnosti. Vsa ta iskanja so bila zaznamovana z neortodoksnimi arbitrarnimi izpeljavami brez finalizacije katerega koli segmenta, v njih so se enako zrcalili magičnost, poetičnost, nasilje, strah in alienacija.
Umestitev projekta V samoti bombaževih polj v gigantsko halo Taluma v Kidričevem spet simbolizira dvojnost med realnim in teatrsko fikcijo, vendar izbira lokacije ne sodi v okvir zgolj modno zastavljenih relokacij, ki so pogosto same sebi namen, temveč se izkaže kot izjemen ambient. Ne zgolj kot hiperrealistična kulisa, saj ni podvržen paradigmi teksta, temveč ima temu enakovredno vzporedno pozicijo, kljub velikim razsežnostim pa se ne izgubi v centrifugalnih silah, ki bi lahko prevladale nad zaznavo drugih elementov. Še bolj to velja za telesi protagonistov, ki s poudarjeno estetiko performativnega ne samo sproti brišeta koncept prezentacije, temveč polno realizirata tudi koncept utelešenja.
Utelešenje je sicer pogosto zlorabljen termin, vendar ne pri »igri« Marka Mandića. Z eruptivnostjo, izjemno življenjsko silo, v kateri se v edinstveni kombinaciji prepletajo »odbit« vitalizem, svojstvena ljubeznivost in nežnost, celo milina, je sijajen primer igralca, ki je povsem spontano, brez posebnih naprezanj in strategij, tudi performer, skratka je človek, ki bi mu Grotowski nedvomno podelil naziv »svetega igralca«. Predstava zahteva velik psihofizični napor, vključno z norim »derviševskim« plesom, pri katerem za Mandićem ne zaostaja Robert Waltl, ki vrtincu bombaževih polj dodaja paleto drugih emocij, predvsem zbeganost, negotovost in strah, pa tudi upanje.
Koltès ne prenese zasilnih, kompromisnih rešitev, njegovi dialogi so le na videz alogični, vendar imajo trdno jedro z ohlapno zarisanimi robovi in te robove igralca odlično povežeta v koherentno celoto brez distance ali abstrakcije. Distanca je pravzaprav povsem reducirana oziroma stopnjevana do popolne fizične bližine, ki preseže mentalni pomen in se manifestira v skupaj doživetih energijah, ki povsem izrinejo posredovane znake – Koltèsov zadržek do gledališča kot fingiranega substituta življenja tako v Buljanovi predstavi povsem izgine. In še enkrat o Talumovi industrijski hali: takšni principi znova dokazujejo, da Maribor v letu EPK ne potrebuje centra MAKS, mojstri režije in igre so sposobni mojstrovino ustvariti kjer koli.