Tiskane izdaje
»Tomaž je do konca ostal predan in posvečen gledališču, zato je ta predstava morala biti realizirana,« je pred premiero projekta Brezmadežna/Immaculata v SNG Maribor, ki je posvečen spominu na Tomaža Pandurja, dejala Livia Pandur.
Načrti za uprizoritev so stekli že pred časom, Tomaž in Livia Pandur sta pripravila dramatizacijo in priredbo romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Tóibína, ki naj bi predstavljal svojevrstno vrnitev Tomaža Pandurja kot režiserja v mariborsko Dramo in v mesto, kjer se je pred več kot tridesetimi leti začela njegova gledališka pot s Tespisovim vozom.
Livia Pandur: Zame je oltar gledališki oder
Za vlogo Marije je bila izbrana Nataša Matjašec Rošker, vendar je priprave prekinil tragični dogodek aprila letos. Po smrti Tomaža Pandurja je Livia Pandur, ki je roman tudi prevedla, pripravila dramaturški okvir projekta in ga skladno z njegovo gledališko vizijo z ekipo pripeljala do današnje premiere.
»Če je oltar tam, kjer pokleknemo, je oltar zame gledališki oder. Prostor, kjer sem s Tomažem preživela vse svoje gledališko življenje, tesno prepleteno z njegovo intimno vizijo sveta, z njegovimi svetlimi in temnimi sanjami, ki jih je v ustvarjalnem zagonu strastno živel v udejanjanju svoje Poezije in Resnice.
Brezmadežna je predstava, ki sva jo pred letom začela oblikovati v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti.
Ob njegovem odhodu je moja rana tako globoka, da jo lahko prenese le gledališki oder. Brezmadežno posvečam Njemu, ki je trdil, da se vse, kar vstopi v prostor gledališča, spremeni,« je Livia Pandur zapisala v uvodu gledališkega lista.
Nerazumljena, sama, drugačna, božanska, smrtna
Tóibínov roman je letos izšel v slovenščini v prevodu Jureta Potokarja, v Dublinu in New Yorku pa je doživel tudi odrsko produkcijo, vendar mariborska uprizoritev ni genetsko povezana s temi projekti, gre za povsem avtonomno avtorsko interpretacijo. Po besedah Livie Pandur se dva tisoč let piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv, motiv ženske, ki je izgubila sina.
Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža. Vstopamo v njen opustošeni vrt, kjer se nikoli več ne bo igral noben otrok. V razpokah tega besedila, v njenem miselnem prostoru slutimo plasti, ki so preživele čas in predstavljajo ontološki praspomin, njena resnica pa ostaja uganka. Ostaja nerazumljena, sama, drugačna, božanska in smrtna.
Kot je poudaril Tibor Hrs Pandur, je postala heroina, ikona, idol, vendar takoj ko v kontekst Marijinega testamenta postavimo sodobno žensko, sledi nenadna demistifikacija, vsa mitizacija izpari na najosnovnejše človeške koordinate.
Njena izjemna samota (iz katere »apostoli« izsiljujejo priznanja) je paralelna samoti izkoriščene javne persone, ki služi kot idealiziran fokus projekcij drugih in je nihče nikoli ne more videti takšne, kakršna je. Doprinos Immaculate k psihologiji Matere Božje je v tem kontekstu le doživljiv in onstran besed.
Izbira Nataše Matjašec Rošker kot interpretinje edinega lika predstave je bila po besedah Livie Pandur logična odločitev, saj gre za vrhunsko igralko, ki jo lahko postavimo ob bok, denimo, Blanci Portillo ali Almi Prici, s katerima je Tomaž Pandur veliko sodeloval.
Vendar kljub takšni zasedbi projekta ne moremo označiti za monodramo v klasičnem smislu omejenega in reduciranega obsega in vsebine, saj gre za veliko predstavo. Nataša Matjašec Rošker je poudarila, da je predstava nastajala v izjemnih okoliščinah, obenem pa je takšno spoštovanje gledališča, zaupanje in predanost vseh članov ekipe, pri gledališkem delu zelo redko.
Scenografijo je pripravil Marko Japelj, kostumograf je Leo Kulaš, avtorja glasbe pa Boris Benko in Primož Hladnik (Duo Silence), ki sta sodelovala pri kar trinajstih projektih Tomaža Pandurja; kot sta poudarila, ju je prav delo z njim v tem času oblikovalo ne samo kot glasbenika, temveč tudi kot človeka. Med sodelavci so še Edward Clug, Andreja Japelj in Marjeta Borštnar Mini ter Branko Jordan.
Jordan, ki se po dveh letih v ljubljanski Drami v tej sezoni spet vrača v mariborski igralski ansambel, je poudaril, da je ta predstava dokaz o izjemnosti Livie Pandur kot gledališke ustvarjalke, četudi je bila do zdaj njena vloga manj opazna ali izpostavljena.
