Tiskane izdaje
Danes bo v SNG Opera in balet Ljubljana čisto poseben dan, svetovna premiera dramskega baleta Pasternakovega Doktorja Živaga. Odrsko priredbo romana podpisujeta dvojčka iz Prage Jiří in Otto Bubeníček, prvi je tudi koreograf predstave, drugi scenograf.
Na zamisel, da bi znani roman ruskega nobelovca Borisa Pasternaka Doktor Živago, ki so ga slovenski bralci dobili v prevodu Janka Modra leta 1967 v znameniti zbirki Sto romanov, »prevedli« tudi v plesni gib, je prišla Sanja Nešković Peršin, ki ima v SNG Opera in balet Ljubljana na skrbi umetniško vodenje baleta.
Zamisel in povabilo, da bi se ljubljansko operno-baletno gledališče lotilo podviga in pripravilo dramski balet po Pasternakovi sagi in na Šostakovičevo glasbo je predlagala Jiříju in Ottu Bubeníčku, uveljavljenima češkima umetnikoma z mednarodno kariero, ki sta izziv sprejela in pred ljubljansko svetovno premiero pravita: »Obljubiva lahko, da bo predstava za občinstvo nekaj povsem novega.«
Zgodba o političnem idealistu, zdravniku in pesniku, ujetemu v ljubezen do žene Tonje in strastne, skrivnostne ljubimke Lare, je postavljena v turbulentno obdobje rusko-sovjetske zgodovine, ki ga zaznamujejo sesutje carske Rusije, revolucija leta 1905, prva svetovna vojna, februarska in oktobrska revolucija, socializem, in tudi glasba, izbrana za ljubljansko baletno izvedbo, je po besedah muzikologinje Veronike Brvar ustrezna: »Izbor glasbe za balet odkriva ustvarjalce, ki so trpko občutili posledice oktobrske revolucije in sovjetskega režima, hkrati pa prav ta izbrana glasba odkriva bogastvo raznolikih skladateljskih poetik 20. stoletja.«
Glasbeni vodja in dirigent Marko Gašperšič je v sodelovanju z Ottom Bubeničkom izbral dela Dmitrija Šostakoviča, Sergeja Rahmaninova, »polistilistilista« Alfreda Šnitkeja, latvijskega skladatelja Peterisa Vasksa, očeta sovjetskega simfonizma Nikolaja Mjaskovskega, del glasbe bodo izvajali zbor, solisti in razširjeni orkester SNG Opera in balet Ljubljana, skupaj bo na odru kar stotrideset glasbenikov in plesalcev. Na premierni predstavi bo Jurija Živaga odplesal Lukas Zuschlag, Laro Tjaša Kmetec in Tonjo Rita Pollacchi.
»Reakcionarni hrup literarnega plevela«
S knjigo, na katero se opira ljubljanski dramski balet, ni bilo preprosto: najprej je – zaradi prepovedi izida v Sovjetski zvezi – Pasternakov roman izšel novembra 1957 v italijanščini v programu ugledne milanske založbe Feltrinelli. Ni pomagalo, da je bil sekretar Zveze sovjetskih pisateljev Aleksej Surkov poslan v Italijo, da bi Giangiacoma Feltrinellija prepričal, naj po moskovskem partijskem mnenju protisovjetskega romana ne objavi.
Leto kasneje je Pasternak prejel Nobelovo nagrado za literaturo, podelili so mu jo »za pomemben prispevek tako k sodobni lirski poeziji kot delo v risu velike ruske epske tradicije.« Lavreat je nagrado najprej sprejel, potem pa so ga sovjetske oblasti prisilile, da se ji je prostovoljno odpovedal oziroma jo zavrnil.
Prvi telegram, ki ga je nagrajenec poslal v Stockholm, je bil kratek: »Neskončno hvaležen, ganjen, ponosen, osupel, zbegan. Pasternak.« Moskovska Literaturnaya gazeta je takrat z ogorčenjem zapisala, da je Nobelova nagrada Pasternaku »intenziviranje hladne vojne proti Sovjetski zvezi ... in zoper idejo vseosvajajočega socializma«, češ da Pasternakov roman ponuja le »življenjsko zgodbo zlonamernega Filistejca, sovražnika Revolucije«. Ni se končalo le s tem, moskovska Pravda je oznanila, da je roman pravzaprav »reakcionarni hrup literarnega plevela«, prezidij Zveze sovjetskih pisateljev je Pasternaka izključil, osemsto pisateljev pa je javno zahtevalo, da »izdajalcu sovjetske stvari« odvzamejo državljanstvo in ga deportirajo.
Ogorčenje dobro obveščenih moskovskih partijskih krogov je bilo neznansko, ko so izvedeli, da je CIA prepovedano knjigo sredi leta 1958 dala na skrivaj v ruščini natisniti na Nizozemskem, izvode pa so delili sovjetskim obiskovalcem bruseljske svetovne razstave Expo 58.
Pasternak je 29. oktobra 1958 s svinčnikom na list papirja napisal sporočilo, stopil do bližnjega poštnega urada in v Stockholm poslal še en telegram: »Upoštevaje pomen, ki jo ima ta nagrada v družbi, ki ji pripadam, sem nezasluženo priznanje, ki mi ga namenjate, prisiljen zavrniti. Ne sprejmite, prosim, moje prostovoljne zavrnitve z nezadovoljstvom. – Pasternak.«
Voščila pa so deževala: akademik in Nobelovec François Mauriac je razglasil, da je Doktor Živago »najbolj pomemben roman našega časa«, Albert Camus je sodil, da je odločitev švedskih akademikov »najbolje, kar so lahko naredili«, svoj glas za roman sta dala tudi Edmund Wilson in T. S. Eliot, Graham Greene in Bertrand Russell, običajno izjemno naklonjena Sovjetski zvezi, sta Zvezo sovjetskih pisateljev poučila, da Doktor Živago »ni politični dokument«, odzval se je tudi mednarodni Pen s sporočilom sovjetskim oblastem, v katerem je za sovjetske pisateljske kolege zahteval »ustrezne okoliščine za svobodno literarno ustvarjanje«.
Pasternak je čutil, da postaja zanj nevarno in da je eksil zanj postal ena od precej verjetnih možnosti, zato je napisal še eno pismo, sekretarju komunistične partije Sovjetske zveze Nikiti Hruščovu, v katerem je zapisal: »Z Rusijo me veže rojstvo, življenje in delo.« Mednarodnega uspeha svojega romana, ki je na največjih knjižnih trgih šel za med, se Pasternak ni mogel dolgo veseliti, Zveza sovjetskih pisateljev ga ni ponovno sprejela med člane, maja 1960 je umrl za posledicami raka na pljučih.
