Tiskane izdaje
SNG Drama sezono na velikem odru začenja s krstno uprizoritvijo dramatizacije bleščeče mojstrovine nemškega Nobelovega nagrajenca Thomasa Manna.
Avtorica dramatizacije Katarina Pejović aktualnost romana išče v razumevanju vojne kot ideje, ki latentno pronica v strukturo sodobnosti.
V veliki evropski klasiki, za katero je Mann nekaj desetletij po izidu izstavil »zelo arogantno zahtevo«, da jo je treba prebrati najmanj dvakrat zapored, da bi lahko okusili vse njeno kompozicijsko in narativno bogastvo, Katarina Pejović, ki predstavo, »potovanje na mestu v treh dejanjih« (uprizoritev je nastala v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta, tržaška premiera bo 7. novembra), podpisuje tudi kot dramaturginja, vidi in razkriva podobo bolnega sveta vprašljivih in propadajočih vrednot (tudi današnje) družbe.
V pripovedi triindvajsetletni inženir ladjedelništva iz Hamburga Hans Castorp, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče za tri tedne obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane celih sedem let, ni slehernik, ampak bolj izbranec, ki pa mu kljub temu ne more uiti tudi soočenje s prvim svetovnim klanjem, s »svetovnim praznikom smrti«.
Ep o bolezni
A to pride kasneje, najprej je v »kurortu« pomembno videti vse drugo, Mannovo ironijo na primer, ki bolezen v risu zdraviliškega sveta prikazuje kot normalno stanje, in vsakršne igrivosti.
Trditvi, da je Čarobna gora komični roman, ki se peča s človekovimi najbolj temeljnimi vprašanji o smislu bivanja, je seveda zlahka mogoče pritrditi, bolezen je ena od ključnih metafor tega romana: tu so živi mrtveci, »karierni bolniki«, »pnevmatični prijatelji« iz tako imenovanega Društva pol pljuč, spravljeni v čisto posebnem mikrokozmosu, v nekakšnem mirnem, hermetično zaprtem zapiku sredi vojni bližajoče se, a še zmeraj frivolne, samozadovoljne Evrope; predajajo se neskončnemu konverziranju o vsem pomembnem in nepomembnem, živijo horizontalno, a tudi ubupujejo in prešuštvujejo, predajajo se najrazličnejšim prigodam »v mesu in duhu«, zato ne more biti presenetljiva izjava Joachima Ziemßena (navedki iz romana po prevodu Janeza Gradišnika; dramatizacijo Katarine Pejović je sicer prevedla Aleksandra Rekar):
»Včasih mislim: bolezen in umiranje pravzaprav nista resna, bolj nekakšno postopanje sta, resnoba je natanko vzeto samo v življenju tam spodaj.« Castorp je na svojem potovanju k spoznanju lahko spoznal paradoks, da je življenje zgoraj nemara bolj normalno od nižinskega. Bolezen je torej normalna, vse drugo ne.
Kot gonilo zgodbe, pravi dramaturginja krstne uprizoritve, je avtor postavil bolezen, in to v času, ko je bila psihoanaliza še v povojih; na neki način je preroško povezal bolezen na psihosomatski ravni, vse dogajanje pa je Mann postavil v nek ironičen kontekst. Katarina Pejović je v dramatizacijo skušala ujeti vse pomembne teme romana, končno vsebino pa je nato izluščila režiserka Mateja Koležnik.
Bolezen, smrt, ljubezen
No, tisti, ki so po čudežu zmožni preživeti daljše prebivanje v sanatoriju, za življenje tam spodaj niti niso ravno preveč primerni, edino, kar jim imata o tem svetovati tamkajšnja vladarja, dr. Behrens in dr. Krokowski, je preprosto to, da se morajo vrniti in pričakati svoje sklepno razsvetljenje.
Hans Castorp doživi intrigantno ljubezensko srečanje z anarhično Vzhodnjakinjo madame Clawdio Chauchat, ki v njem vidi malomeščana, humanista in pesnika, popolnega Nemca, kakršen mora biti. Njuno pomenkovanje prinese izpoved, ki poveže bolezen z ljubeznijo:
»Oh, ljubezen, veš ... Telo, ljubezen, smrt, to troje je eno samo. Zakaj telo je bolezen in naslada, in telo je izvor smrti, da, oba sta mesena, ljubezen in smrt, in v tem je je njuna grozotnost in njuna velika čarovnija!«
Do svojega spoznanja se dokoplje z mističnimi sanjami, izgubljen v snegu: »Smrt nosi dostojanstveno nabornico tistega, kar je bilo, in tudi človek sam se njej na čast oblači strogo in črno. Pamet pa stoji neumna pred njo, zakaj pamet je samo krepost, smrt pa svoboda, lahkomišljenost, brezličnost in strast
Slast, pravijo moje sanje, ne ljubezen. Smrt in ljubezen – to je slab stih, oguljen, napačen stih! Ljubezen stoji smrti nasproti, samo ona, ne pamet, je močnejša od smrti (...) V srcu bom zvest smrti, vendar se bom živo spominjal, da je zvestoba smrti in minulemu samo hudobija in mračna naslada in ljudomrzništvo, če nam določa mišljenje in vladanje. Zavoljo dobrote in ljubezni naj človek smrti ne da, da bi gospodovala njegovim mislim.«
Cinična freska časa
Mann je Čarobno goro začel pisati pred prvo svetovno vojno, prve zamisli je razvil maj in junija leta 1912, ko je obiskal svojo tuberkulozno soprogo Katio v Wald Sanatorium oziroma v sanatoriju Haus Berghof v Davosu in je bila ravno za njim Smrt v Benetkah.
Iz enega od pisem iz tistega časa je izvedeti, da se ukvarja z novim projektom, »nekakšnim protitekstom« zgodbe o Gustavu von Aschenbachu, v eseju je Mann kasneje zapisal, da je hotel ujeti nenavaden spreplet smrti in lahkotnosti, ki ga je zaznal v davoškem sanatoriju.
Roman je dokončal šele po vojni, vmes pa se je zgodil koreniti rez v dojemanju sveta, je ob predstavitvi premiere povedala dramaturginja, roman se po njenih besedah otepa vsakršnega dramskega oblikovanja, je »'čuden hibrid' romanesknega, filozofskega diskurza in metafizične razprave, vendar zajame duh časa.«
Režiserka Mateja Koležnik opisuje Čarobno goro kot »delo, ki se že v principu otepa dramatizacije ... dramatizacija poteka skozi oči osrednjega lika, njegova izpraševanja osebne odgovornosti, želj in tudi bližine smrti in premišljanja, kakšno mesto zavzema v družbi bolezen. (...)
Uprizoritev preizprašuje popolno odsotnost refleksije posameznika znotraj družbenih struktur družbe in silnice, ki ga ob tem determinirajo in zatirajo.« Po njenem mnenju je roman cinična freska časa, ki pripelje do vojne. Mann je v njem razprl vsa nevralgična mesta, ki vrtijo Evropo in so jo pripeljale do današnje točke.
Zelo moderen pa je v tem, da se v času, ki ga živimo, lahko vprašamo o svojem smislu, svojem bistvu, o tem, da se v vsakodnevnem hitenju ustavimo samo takrat, ko smo bolni ali na počitnicah.
