Vili Ravnjak: Kar sem imel povedati, sem povedal

»Moje delo je opravljeno. Zaključujem ga z dobrim notranjim občutkom, kar sem kot umetniški vodja imel povedati, sem povedal.« S temi besedami se Vili Ravnjak po sedmih poslavlja od funkcije umetniškega direktorja mariborske Drame, v naslednji sezoni bo to mesto prevzel Diego de Brea.

»Za nami je sedem let institucionalne stabilnosti in pozitivnega umetniškega razvoja«, pravi Ravnjak in poudarja, da se kaj takšnega v zgodovini te mariborske institucije, polne napetosti in preobratov, doslej še ni zgodilo. Kljub nekaterim napovedim, da se dokončno poslavlja od gledališča in tudi od Maribora to ne drži, v SNG Maribor ostaja kot dramaturg, ukvarjal se bo predvsem z vzgojo mladega občinsstva, glavni cilj njegovega prihodnjega delovanja pa je povezan z njegovo Duhovno šolo in poučevanjem meditacije.

Mariborsko dramo so dosedaj praviloma umetniški direktorji zapuščali v razsulu, vi odhajate na vrhuncu umetniških dosežkov?

To je edini pravi trenutek za umik. Sicer pa je repertoarnem gledališču nujno, da se programske usmeritve na nekaj let menjajo, kar se najlažje zgodi z menjavo umetniškega vodstva. Poleg tega je pred mano novo ustvarjalno obdobje, ki ga bom v prvi vrsti posvetil duhovnemu delu in pisanju.

Poudarjate spoznavno-etično dimenzijo gledališča, tako imenovane postdramske paradigme, predvsem formalne prvine ter subverzivnost, provokacijo, netekstualnost, nihilizem...

Klasično dramsko gledališče je zgodovinsko pogojen medij, ki se v osnovi utemeljuje na spoznavno etičnih temeljih že od starih Grkov dalje, smisel ukvarjanja z umetnostjo vidim predvsem v tem, da se ta ukvarja z etičnimi dilemami. Postdramske in druge sodobne oblike umetniškega izražanja niso zgodovinsko utemeljene; so izraz specifičnih situacij življenja v današnji civilizaciji. Medtem ko je klasično dramsko gledališče duhovni most med preteklostjo in sedanjostjo, so sodobne oblike samo dialog ali konfrontacija z današnjim časom.

Očitno je dilema med »mainstreamom« in »avantgardo«, še nedavno tako popularna, postala brezpredmetna, vse kar šteje je prepričljivost uprizoritve?

Imate prav. Če igralci in drugi ustvarjalci popolnoma verjamejo v to, kar počnejo, če stojijo za svojimi stališči, potem so vedno prepričljivi. V zadnjem stoletju se je vzpostavilo svojevrstno sodelovanje med avantgardnimi oziroma alternativnimi gledališkimi praksami in tradicionalnimi institucionalnimi gledališči, saj ta s časovnim zamikom postopoma vsrkavajo in ohranjajo spoznanja avantgard in tako poteka evolucija gledališke umetnosti.

Kot ste dejali, ste poskušali delovati »zenovsko«; gledališče je takšno že po definiciji, saj se osredotoča na neposredno izkustvo in ne na suhi intelekt ali napisane aksiome?

Delovati zenovsko zame pomeni plavati s tokom življenja in ne proti njemu, poslušati intuicijo, izhajati iz inteligence posameznih situacij. Bistveno je, da zaupate, da se bodo stvari dobro iztekle, potem pa sproščeno delujete; tega ne vežete na rezultate svojega dela, v sebi ostajate svobodni, mirni in spokojni. Zenovski način vodenja tako kompliciranega sistema, kot je gledališče, je bil zame velik izziv, saj je delo v gledališču ponavadi hektično in konfliktno. Mariborska Drama je bila prežeta s stalnimi notranjimi spori in ima le redka obdobja umetniškega razcveta, zato sem se trudil, da bi ta zgodovinski vzorec prekinili; to se je lahko zgodilo zahvaljujoč dobremu sodelovanju z direktorjem Danilom Roškerjem in ekipi zavzetih sodelavcev ter visoki profesionalni zavesti igralskega ansambla. Gledališko umetnost lahko z zenovskega vidika razumemo kot neposredno doživljanje, v gledališču so čustva in čuti pomembnejši kot razum. Človeška bližina, neposredno srečanje dveh bitij, živost trenutka tukaj in zdaj, je tisto, kar bo ohranilo obstoj gledališča v prihodnosti.

Metoda regresije vam je v temeljih spremenila življenje – je tudi zaradi tega repertoar drame v vašem mandatu usmerjen v velika klasična dela, je to odrski poskus re-kreacije naših preteklih izkustev in življenj?

Res je, glavni problemi človeka so na nek način večni; ker so s časovne distance ti bolj jasno vidni, je klasično dramatiko smiselno uprizarjati, seveda samo tisto, ki sovpada z dilemami današnjega časa. Gre za arhetipske situacije, za univerzalne vzorce obnašanja posameznika in družbe, kakršne smo poznali do danes. Rad imam velika življenjska vprašanja, svet velikih osebnosti, s čimer se sodobna dramatika redko ukvarja, sploh pa ne na tako kompleksen način kot klasična drama.

Gradnja vedno novih gigantskih muzejev nakazuje tendenco po muzealizaciji družbe, po retrospektivi, fascinaciji s preteklostjo in zdolgočasenostjo nad prozaično sedanjostjo. Se gledališče brez aktualnih besedil ne pridružuje temu toku?

Možnost, da klasično dramsko gledališče postane muzej, seveda obstaja, pa ne zaradi ustvarjalcev, temveč zaradi gledalcev, ki večine dilem, ki jih uprizarja klasična dramatika kmalu ne bodo mogli več razumeti, saj se način sodobnega življenja radikalno spreminja. Postdramsko gledališče je glede na položaj današnjega človeka resničnejše kot klasično gledališče, enako velja za nove oblike dramskega pisanja, ki so se razvile v zadnjih desetletjih. Danes dramski tekst ni zaključena forma, ampak delovni material; tudi dramski pisec nima več nekdanjega privilegiranega statusa velikega pisatelja, vedno bolj je le še scenarist oziroma libretist uprizoritve. Kot snovalcu repertoarja so mi bili pomembnejši režijski koncepti kot tekstovne predloge uprizoritev.

Sinteza klasičnega dramskega gledališča in nekonvencionalnih prijemov, ki odpirajo nova spoznavna polja, so vam najbližja; v današnjem času, ki ljubi skrajnosti, bi vam morda kdo očital omlednost, aristotelovska zlata sredina se zdi pozabljena.

Pravilo zlatega reza je moja duhovna osnova, ki se je skušam držati tudi sicer v življenju. Zavedam se, da je glede na prevladujoče trende v družbi in umetnosti to danes kar precejšnji anahronizem, vendar kljub temu vztrajam. Bolj ko spoznavam svet in sebe, bolj sem prepričan, da je to prava pot.

Kot ste zapisali, gledališča ni mogoče ustvarjati za abstraktnega gledalca, temveč za posameznika, opredeljenega z nacionalnimi, kulturnimi, socialnimi in izobrazbenimi oziroma intelektualnimi posebnostmi. Kakšen je torej mariborski ali slovenski gledalec?

Uprizoritve, ki smo jih imeli v zadnjih letih, so se lahko zgodile samo v Mariboru. Če intuitivno čutite okolje, v katerem delujete, lahko delate prave stvari. V sebi sem imel idealno podobno gledališča, ki ga vodim. Seveda je šlo za zavestno samoprevaro, vendar sem iskreno verjel, da delam z najboljšimi ustvarjalci in da v dvorani sedijo najboljši gledalci, ki jih naša umetnost zares zanima in jo z naklonjenostjo sprejemajo.

Citirate Junga, da bi bilo nemara bolje, če bi bilo v kom malo manj umetnika in malo več človeka; če celo ustvarjalcev samih gledališče oziroma umetnost ne transformira v tej smeri, kako bi lahko potem gledalce.

Mislim, da nimate prav. Prej lahko transformira gledalca, če ob gledanju neke predstave doživi čustveno katarzo ali spozna nekaj temeljnega o življenju. Tega, da bi ukvarjanje z gledališčem koga napravilo za boljšega človeka, še nisem doživel, prej velja nasprotno. Ustvarjanje umetnosti ni delo na sebi, pač pa delo na umetnini, ki je nekaj, kar je zunaj človeka, je psihična projekcija, umetna tvorba, zato na osebnostno strukturo ustvarjalca nima bistvenega vpliva. So pa tudi umetniki, ki zmorejo umetniški proces in vsebine svojega dela ozavestiti, ti lahko z leti postanejo razsvetljene osebnosti.

Vprašanje, kaj načrtujete v prihodnosti, ima pri vas drugačne konotacije, s progresijo imate vpogled tudi v prihodnost. So napovedi novih reinkarnacij obetavne?

Ker sem po prepričanju reinkarnacionist, sem glede prihodnosti in prihodnjih življenj realist. Kar seješ, to žanješ.