Vojna in mir bolj alegorija Pandurja kot Tolstoja

Zagrebški gledališki in družabni dogodek leta, tako so hrvaški mediji najavljali premiero predstave Vojna in mir v Hrvaškem narodnem gledališču v režiji­ Tomaža Pandurja. Kar zadeva družabnost, je bil dogodek vsekakor dovolj glamurozen.

V avli se je nagnetla druščina pomembnežev v večernih toaletah, tukaj je bilo nemalo politikov na čelu z Vladimirjem Šeksom, pa Severina v spremstvu Dimitrije Popovića, pa Saša Broz in Lucija Šerbedžija, med redkimi gosti iz Slovenije je bilo opaziti Mira Senico in Katarino Kresal, ki sta se očitno po Pandurjevi zaslugi začela zanimati za umetnost. Kar zadeva gledališče, je bil prav tako 
v ospredju predvsem glamur...

Ena od dosedanjih temeljnih karakteristik opusa Tomaža Pandurja je bilo vztrajanje v anahronističnem ludusu iluzije, ki je sicer delovala artificialno, hladno, distancirano, mistificirano in predvsem brez prepričljivih emocij, vendar je – vsaj za krog njegovih oboževalcev – delovala. Pandurju pač nikoli ni bilo do prestopanja meja med umetnostjo in realnostjo, med uprizoritvijo in odrskim dogodkom, med živim performansom in tehnološko reprodukcijo, med igranjem in neigranjem, skratka, do tega, kar tvori hrbtenico 
(post)modernega gledališča; njegov estetski kod, nekakšen splendid isolation, ki si ga je začrtal že pred desetletji, je vseskozi nespremenjen, vsi njegovi projekti so bili nekakšne variacije ene in iste vaje v slogu, velike teme, kostumirane 
v veliko formo. Vse do Tolstoja.

Tudi Vojna in mir sicer zadrži vse naštete značilnosti Pandurjevega rokopisa, vendar se tokrat prvič resno poda tudi v polje deziluzije. Deziluzije zgodovine in njenih akterjev, velikih družbenih, socialnih in političnih utopij, Tolstoja in predvsem deziluzije umetnosti oziroma gledališča. Pri razkrivanju goljufivega čara odra mu v veliki meri uspe, vendar dvomim, da je bil končni rezultat v skladu 
z njegovimi intencami. Pravzaprav mu spodrsne že v ustvarjanju iluzije, čemur je namenjen prvi del predstave.

Čeprav je bil projekt Vojna in mir napovedan kot predstava igralcev, je Pandur v skladu s svojo vizualno dramaturgijo te spet potisnil, če že ne v vlogo marionet, pa vsaj 
v abstraktne, fragmentarne protagoniste, ki funkcionirajo bolj kot metaforične sence likov, ne kot liki sami.

Pred scenografskim ozadjem dua Numen, ob glasbi dua Silence in ob hladni svetlobi neonskih luči se z razpiranjem zaves res razpirajo fascinantne odrske slike, perfekcionistično koreografirane do najmanjšega detajla, ves ta vizualni imaginarij bi lahko v slogu Mallarméja označili z écriture corporelle, telesno pisavo, ki nikakor ni brez čarov in simbolične vrednosti, vendar pri Tolstoju to ni dovolj. Tolstoj ni pisec iz belle époque, ki bi iskal učinke v dovršeni estetiki in rafiniranosti, njegov celotni opus je prežet s precej zmedenim, vendar obenem dovolj jasno razberljivim mističnim vizionarstvom, 
o katerem v predstavi ni sledu.

Telegrafsko informativno

Med lingvističnim in uprizoritvenim tekstom ni pravega performativnega preskoka, zato se epopeja pred nami odvrti telegrafsko informativno v slogu deleuzovskega stroja brezštevilnih ravni heterogene realnosti, od katerih nobena ni prepričljiva, kot niso prepričljivi posamezni liki, najsibo oris individualnih značilnosti ali medsebojnih odnosov. Vse je zgrajeno kot zunanja popredmetena alegorična struktura, s katero se ni mogoče identificirati. In ker Pandur zataji pri ustvarjanju iluzije, je enako neuspešen tudi pri sesuvanju te iluzije v tretjem dejanju, karikatura likov se transformira 
v karikaturo celotne predstave. To je neizogibno, ker Pandur pač slavi enega samega genija – to seveda ni Tolstoj, temveč on sam.