»Vsi občutki, ki jih boste imeli, so normalni«

Gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše in v režiji Matjaža Pograjca Slovenska popevka je v Slovenskem mladinskem gledališču združil igralski ansambel in gojence Centra Dolfke Boštjančič.

čet, 09.11.2017, 18:00

Jutranja zarja

Za okni že dani se, bar je sam in tih
in čez klavir, čez tipke zarje dlan drsi,
sanjav napev tišine njena dlan igra,
pod njo nemi saksofon blešči se kot zlato.

Gregor Strniša

Biti igralec v predstavah Matjaža­ Pograjca, gledališkega­ režiserja tridesetletne kilometrine, večinoma ni »navadna«­ izkušnja. Če se ustvarjanje ­gledaliških predstav ­običajno začne s spoznavanjem­ dramskega besedila ali uprizoritvenega koncepta, se Pograjčevi igralci odpravijo na začetni trening športnega plezanja ­(Pavla nad prepadom) ali pa gredo enostavno na smučanje (Rokova­ modrina).

Do igralca ima Pograjc zelo izdelano stališče. Takole je dejal februarja v pogovoru z Vesno Milek za ­Sobotno prilogo: »Če bi hotel igralcem gledati v glave, bi postal psiholog. Veliko rajši imam, da mi lažejo. Človeško telo je strašen izdajalec človeškega strahu. Ni lepše stvari na vajah, kot odkrivati njihovo skrivanje iskrenosti.« Ta iskrenost, ki jo je Pograjc označil za igralčevo »vklenjenost med opravljanjem poklica in poklicanostjo biti pošten«, je v procesu nastajanja njegove zadnje uprizoritve na odru Slovenskega mladinskega gledališča, katere premiera bo nocoj, dobila posebno dimenzijo.

Brez ega in narcisizma

Junija se je Pograjc namreč naselil v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi pri Ljubljani (CUDV Draga), socialnovarstveni ustanovi za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje, zdravstveno varstvo, nego in rehabilitacijo otrok, mladostnikov in odraslih oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Z gojenci tega in drugih centrov je hotel ustvariti gledališki koncert, zasnovan na besedilih za popevke, ki jih je ustvaril Gregor Strniša. »Odpreti vrata centra je bil svojevrsten šok. Ko prestopiš ta prag, moraš svoj ego in narcisizem pustiti zunaj. In veliko svojih predstav. To je obenem čudovita pa tudi strašljiva izkušnja. Igralcem sem zato pred vstopom dejal, da bodo vsi občutki, ki jih utegnejo imeti ob srečanju z gojenci, normalni, kakršnikoli že bodo.«

Začelo se je skupno potovanje dela ansambla SMG in dvanajstih uporabnikov centra, med katerimi so posamezniki z motnjo v duševnem razvoju, z downovim sindromom, avtizmom, poškodbami glave, pa tudi štirje slepi. Čeprav so že imeli izkušnje s petjem in igranjem, saj center že dvajset let namenja veliko pozornosti dramskim in plesnim dejavnostim, je vsak posameznik zahteval posebno vodenje, prilagojeno njegovim sposobnostim. Sčasoma so se oblikovali igralsko-pevski in igralsko-plesalski pari med gojenci centra in igralci SMG in nastala je predstava Slovenska popevka.

Absolutna enakopravnost

Dolores Turičnik
, strokovna sodelavka CUDV Draga, je ob predstavitvi uprizoritve poudarila, da za gojence centra dramsko ustvarjanje ni nič novega, vendar to ostaja v zaprtem krogu. Tudi s profesionalci so že sodelovali, vendar se je pokazalo, kako hitro lahko gredo stvari zelo narobe. Ali so bile ambicije profesionalcev previsoke in ni bilo zadoščeno pričakovanjem ali pa prenizke in podcenjujoče. »V tem projektu pa ni bilo tako. Vse je bilo prilagojeno vsakemu posamezniku in njegovim posebnostim, zato je bila to za nas izjemna izkušnja in priložnost.« Direktorica centra Valerija Bužan je bila še natančnejša. »Medtem ko veliko razpravljamo o pomembnosti vključevanja oseb s posebnimi potrebami in enakosti med nami, ta predstava to tudi živi. Ves čas je bilo čutiti veliko spoštovanje in prepričana sem, da te izkušnje naši gojenci ne bodo pozabili.«

Slovenska popevka bo šla, kot vse druge predstave Mladinskega gledališča, po običajni poti. Imela bo serijo ponovitev, vključena je v abonmaje. Ne bo pa ta pot po­vsem enaka običajnim, saj utegne biti vsaka uprizoritev malce drugačna. V »normalnem« svetu se na splošno podobno odzivamo na podobne situacije, gojenci centra pa so lahko nepredvidljivi v odzivih. Igralka Janja Majzelj, za katero je bil proces nastajanja te uprizoritve izkušnja, ki ji je okrepila motiviranost, predvsem pa povečala občutljivost in inspiracijo, bi temu rekla, da so »oni v svoji drugačnosti lahko to, kar so, medtem ko nam to ni dano«.

Da je bila za vse vpletene to izrazito emocionalna izkušnja, je potrdila tudi igralka Maruša Oblak: »V življenju smo zelo trdi in zabarikadirani, prevlečeni s trdo skorjo. Ko je ta skorja med nastajanjem predstave pokala in se luščila, smo vsi jokali. To ni bil jok žalosti ne jok sreče, ampak jok izjemno močnega olajšanja in izdiha.«

Zakaj pravzaprav slovenska popevka in besedila Gregorja Strniše? »Strniša mi je zelo blizu,« je povedal Pograjc, »dejstvo, da je nekako pozabljen, je še boljše.« Nekaj ima pri tem gotovo tudi dejstvo, da je bil Strniša precej drugačen od povprečja in »normalnosti«. In čeprav do svojih besedil za popevke ni imel kakšnega odnosa – v gledališkem listu je zapisano, da naj bi Radio Slovenija hranil okoli 370 posnetkov z različnimi pevci in ansambli, Sazas pa ima pod njegovim imenom ali psevdonimom Andrej Žitnik evidentiranih več kot petsto naslovov –, ni dvoma, da je Strniša s temi besedili močno presegel običajno raven besedil za popevke. Predvsem je z besedili, kot so ­Orion, Zemlja pleše, Mala terasa in Šuštarski most, ustvaril skladbe, ki so še danes vrh slovenske ­popevke.

Razen Oriona, ki ga je uglasbil Jure Robežnik, je vseh ostalih enajst besedil za tokratno uprizoritev dobilo novo glasbeno podobo. Napisala sta jo Boris Benko in Primož Hladnik oziroma duo Silence, ki je stalni del Pograjčeve gledališke posadke. Na vprašanje, koliko sta se oplajala ob izvirnikih, je Benko odgovoril, da so izvirniki seveda v kolektivnem spominu in da se jih kot takih ne da odmisliti. »Skušala pa sva se distancirati, kolikor je bilo mogoče. Zato tudi nisva nagovarjala žanra popevke, ampak šla bolj v elektroniko. Besedila so izjemno zahtevna, forma elektronike pa lahko vse skupaj naredi bolj lahkotno. To nekaj govori tudi o Strniši kot človeku, ki se nikakor ni mogel vklopiti v slovensko družbo, obenem pa ji je dal vrsto še danes zelo popularnih popevk.«

Povezane novice

Njihov svet je ena taka rožica
4. november ob 15:00
V Slovenski popevki Matjaža Pograjca, ki bo premierno uprizorjena 9. novembra, sodelujejo tudi gojenci centra Dolfke Boštjančič.