Tiskane izdaje
New York – »Metropolitanska opera poveličuje terorizem«, je pisalo na plakatu, ki ga je v parku nasproti znamenitega Lincolnovega centra držala Sharon. »Odpovejte rasistično opero«, je bil jasen poziv s sosednjega plakata.
Premiero opere Klinghofferjeva smrt, ki jo številni kritiki umeščajo med mojstrovine, je več sto ljudi, večinoma pripadnikov židovske skupnosti, pospremilo z ogorčenimi protesti.
»Sram naj vas bo,« so izza barikad na obiskovalce opere, ki so se pražnje oblečeni prebijali do vhoda, kričali protestniki. V prvih vrstah so bili tisti v invalidskih vozičkih, z napisi Mi vsi smo Leon Klinghoffer. Leta 1985 so štirje pripadniki Palestinske fronte ugrabili italijansko križarko, ustrelili 69-letnega invalidnega Klinghofferja ter ga potisnili s krova ladje.
Eni najbolj prestižnih opernih hiš na svetu očitajo, da je resnično zgodbo o umoru invalidnega ameriškega Žida Klinghofferja prikazala s prevelikim sočutjem do palestinskih teroristov in s potvorjenimi zgodovinskimi dejstvi.
Shod nasproti domovanja operne hiše, ki ji v New Yorku pravijo The Met, so vodili številni znani politiki. Nekdanji newyorški župan Rudolph Giuliani, je dejal, da opera izkrivlja dejstva in terorizem prikazuje z romantičnim pridihom. »Sloni na napačnih dejstvih in je izjemno škodljiva,« je poudaril župan, znan po tem, da je mesto vodil v času terorističnih napadov 11. septembra.
V nasprotju z mnogimi drugimi udeleženci protesta je Giuliani, znan kot ljubitelj opere, delo skladatelja Johna Adamsa tudi videl. Številni drugi protestniki si opere ne želijo ogledati, so pa hiteli pripovedovati, da jih skrbi, da je Met v času proti-Izraelskega razpoloženja v svetu v svoj program uvrstil operno delo s preveč sočutnim prikazom palestinskih teroristov, kar naj bi »klicalo k novim napadom.«
Kaj pa svoboda umetnosti?
Mnogi poznavalci opere se ne strinjajo s pripombami židovske skupnosti, da je Klinghoffer prikazan trivialno in plitko. »Ali opera morilce prikazuje v dobri luči? Ne. Ali je družina Klinghoffer tista, s katero skozi celo opero sočustvujemo in za katero nam je najbolj mar? Tako je,« pravi Fred Plotkin, eden najbolj priznanih ameriških opernih kritikov.
Toda to ogorčenim protestnikom ne pomenijo veliko. Večina je pozivala k odstopu Petra Gelba, generalnega direktorja Metropolitanske opere ter k umiku opere s programa (ogledati si jo bo mogoče še do 15. novembra).
»Kaj pa svoboda izražanja? Svoboda govora? Svoboda umetnosti?« je v varnem zavetju treh newyjorških policistov glasno spraševal osamljeni zagovornik spornega dela. In hitro dobil odgovor. »Res je, ustvarjalci imajo pravico spisati takšno opero. Ljudje si jo lahko ogledajo, če to želijo. Toda mi imamo pravico, da protestiramo in povemo, da je to narobe in nevarno,« je vneto razlagala Sharon iz Worchestra.
Predvsem pa so vsi govorci na odru in pod njim poudarjali, da imajo pravico do nečesa, kar bo direktorja Petra Gelba in Metropolitansko opero, odvisno od donacij, precej bolj bolelo kot najbolj glasni protesti: številni pripadniki židovske skupnosti, ki so tradicionalno med najbolj zvestimi obiskovalci ter hkrati tudi radodarni in vneti podporniki Metropolitanske opere, so se zaobljubili, da ji bodo odrekli podporo. In to v času, ko ima precejšnje finančne težave in se je ob letošnjem sporu s sindikati glede plačila komajda izognila stavki in zamiku sezone.
The Met sporno opero oglašuje s sloganom »Najprej poglejte. Nato se odločite.« Peter Gelb pojasnjuje, da Klinghofferjeva smrt »ni niti približno antisemitska.« Prav tako ne poveličuje terorizma. »Vsako umetniško delo, ki upodablja konflikt, mora biti pristno, mora raziskati obe strani.
Res je, da opera razlaga motive palestinskih teroristov, toda to še ne pomeni, da jih podpira. Pritisku se ne bomo uklonili.« Kljub vztrajanju pri umetniški svobodi pa je Gelb vplivnim židovskim organizacijam deloma popustil in odpovedal prenose v več sto kinodvoran po vsem svetu.
Poleg tega je bila v operni brošuri, ki jo dobijo vsi obiskovalci, objavljena izjava Klinghofferjevih hčera, v kateri sta med drugim zapisali, da »je opera za umor očeta podala racionalne, romantične in legitimne razlage, ki pa nimajo podlage v zgodovinskih dejstvih« ter da družina pri pisanju libreta na noben način ni sodelovala. Sicer pa je bilo delo o tragični zgodbi Leona Klinghofferja premierno in v precej bolj mirnih okoliščinah prikazana leta 1991 v Bruslju.
Morda je od vsega najbolj pomembno to, da je bil ponedeljkov večer v The Met vseeno zmagoslavje Johna Adamsa. Po koncu opere, ki so jo sicer dvakrat zmotili vzkliki protestnikov, je skladatelj žarel, saj ga je veličastna dvorana newyorške Metropolitanke pozdravila s stoječimi ovacijami. In kot je zapisal New York Times: Ljudje so bili hvaležni, da so opero lahko slišali, namesto da bi o njej le poslušali.
