Vzorčna Antigona

Prevelika eksponiranost teksta, neštete matrice neštetih interpretacij, poskusi aktualiziranja bodisi s potencirano mistifikacijo ali profanizacijo, obremenjujoča avra enega temeljnih dramskih besedil, ki analizirajo vprašanja etike in morale, nasprotij med božjimi, naravnimi in posvetnimi zakoni ter upora proti zlaganim in namišljenim avtoritetam, ki lahko v današnjih prozaičnih časih delujejo izumetničeno, vse to so pasti, ki jih vedno znova pred ustvarjalce postavlja Sofoklesova Antigona.

Srbska režiserka Anđelka Nikolić z vsemi temi dilemami opravi povsem suvereno, natančno teoretično razgrajen koncept, ki ohranja vzvišenost in deloma tudi patos originalne dikcije, vendar v žlahtnem pomenu, torej brez potencirane patetike, je tudi izpeljan precizno, ob tem pa so izjemno domišljeni vsi elementi, od scenografije do kostumografije, ki kljub na prvi pogled povsem nekompatibilnemu eklekticizmu učinkujejo presenetljivo harmonično z duhom predstave.

Levji delež priprav je režiserka očitno opravila že pred pričetkom vaj, sem sodi predvsem zelo tehtna razpršenost nosilcev dogajanja na odru. Pravzaprav je v veliki meri dominantno vlogo – skorajda v slogu zgodnjih grških uprizoritev – podelila zboru, vseh pet protagonistov (Suzana Grau, Nina Rakovec, Branko Završan, Rastko Krošl in Damjan M. Trbovc) pa je več kot odlično opravilo svojo nalogo. Zborovski liki so se individualizirali, vokalni vložki, ki so še dodatno razgibali že tako vse prej kot deklamatorsko zastavljen koncept, so bili vsaj korektni, ponekod celo presenetljivo izbrušeni in natančni (Nina Rakovec), obenem pa je celotna skupina delovala kot tipičen simbol plebsa, torej konformističnih, ubogljivih, pa spet zgolj latentno, previdno upornih ali vsaj opravljivih in ciničnih podložnikov, ki se vedno znova priklanjajo novim vladarjem.

Lahko bi rekli, da je pravzaprav ost režiserke uperjena prav v problematiko apatičnosti nereflektirane mase, vedno pripravljene slediti, se podrejati, trpno in pasivno sprejemati usodo, ki jo krojijo močnejši, še zlasti, ker tudi lika Antigone in Kreona nikakor nista enoznačna. Pia Zemljič kot Antigona sicer pooseblja navidezno vzvišenost moralnih načel, vendar je v ozadju slutiti tudi napuh in ošabno žrtvovanje za ideale, pa četudi to pomeni propad tako zanjo kot za njene bližnje. Tudi Renato Jenček kot Kreon je vse prej kot suveren vladar, v svoji avtoritarni vlogi, v kateri se je nepričakovano znašel, deluje obenem napihnjeno in nebogljeno, kot edini vzvod za vzpostavitev avtoritete izbere nesmiselno krute odločitve, pri katerih trmasto vztraja do bridkega konca. Vendar vsa ta večplastnost nikakor ne zvodeni v danes tako popularnem relativiziranju, ki gledalca vedno znova pusti frustriranega in v dvomu, gre zgolj za odtenke, ki previdno, vendar dovolj opazno na paleto ob črni in beli vnašajo še druge barve.

In tukaj je seveda večno vprašanje, ali je Antigona danes aktualna. Na načelni ravni je seveda odgovor pritrdilen, vsako relevantno in prepričljivo umetniško delo je pač vedno aktualno, ne nazadnje se naše eksistencialne dileme od časov Starih Grkov niso veliko spremenile. Vendar je tukaj odgovor izrazito pritrdilen tudi pri tej konkretni predstavi. Ne samo zaradi jasno profilirane režiserske vizije in zelo dobrih igralskih kreacij, temveč tudi zaradi zelo subtilnih prijemov, ki aktualizirajo projekt; v ta nabor sodijo kostumografija, ki sugerira najrazličnejše asociacije (od partizanskega plašča Antigone do črne uniforme Glasnika in karikirane, navidezno imenitne noše Kreona), scenografija (veristična podoba Teb je prispodoba univerzalnega mesta oziroma države) pa rahlo jazzovsko obarvani ritmi v napevih zbora, vendar so vse te komponente realizirane v izjemno neprisiljeni, skorajda spontani maniri in nikakor ne prejudicirajo dogajanja oziroma ga nasilno ne trpajo v konkreten zgodovinski okvir. In če smo že pri aktualnosti, je predstava nadvse priporočljiva tako za vladajoče kot za vladane v današnji slovenski družbi, čeprav bi bilo utopično pričakovati, da bi imela kakšen odločujoč vpliv bodisi na manipulante ali na manipulirane. Bolj ali manj smo pač vsi zgolj člani Zbora.