Tiskane izdaje
»Zadnjih štirideset dni je bilo kot sanje,« je plesalec in koreograf Ronald Savković opisal priprave na nocojšnjo premiero baleta Tomaža Pandurja Simfonija otožnih pesmi v SNG Opera in balet Ljubljana. Poudaril je, da se je vsega, tudi deliti ljubezen, naučil v Mariboru, v Pandurjevem teatru sanj.
Tomaž Pandur (1963–2016) je baletno Simfonijo otožnih pesmi pripravil spomladi leta 2010, uspešna svetovna premiera predstave Symphony of Sorrowful Songs je bila aprila v berlinskem Državnem baletu.
Njegova sestra, dramaturginja Livija Pandur, je povedala: »V ledeni berlinski zimi, ki se je nenadoma otoplila v pomlad, smo s plesalci tamkajšnjega Državnega baleta in Vladimirjem Malakhovom potovali po miselnih pokrajinah tistega, kar nas osmišlja. Rojstvo, življenje, ljubezen, smrt, prestavljanje v druge dimenzije, v nepojasnjene in neodkrite svetove. Premikali smo lesene zidove ter za njimi in med njimi odkrivali lepoto gibanja telesa v glasbi, ki v vsakem trenutku, če bi ga lahko zaustavili, ustvarja fresko ali ikono spomina na preteklost ali celo prihodnost.«
V pokrajini časa
Nocojšnja ljubljanska premiera oživljenega baleta (do konca drugega tedna bo še šest ponovitev) je hommage Tomažu Pandurju. V miselnem konceptu baleta na poduhovljeno Simfonijo št. 3 za sopran solo in orkester leta 2010 preminulega poljskega skladatelja Henryka Mikołaja Góreckega je režiser vstopil v pokrajino časa, v imaginativen, nepojasnjen in težko dotakljiv ris našega bivanja, v pokrajino življenja in smrti, v intimno zgodovino izgub, v iskanje resnice – kot potnik, ki vidi dlje v čas in prostor.
V sodelovanju s koreografom Ronaldom Savkovićem, prvakom mariborskega in pozneje zagrebškega in berlinskega baleta, še kasneje ravnateljem reškega baleta, je v tej predstavi skulpturiral čas nedosegljivega, neizrekljivega in neotipljivega, kibernetični čas gledališke miselne enačbe. V berlinskem konceptu je Pandur o tem povedal, da gre za pogledovanje v skriti obraz časa, početje, ki je v risu naše civilizacije prineslo na milijone odgovorov, vendar vsak od njih spet poraja na tisoče novih vprašanj. Zakaj ta vprašanja postavljati na odru? Tudi zato, ker smo v gledališču soočeni tako s fascinantno lepoto skrivnosti časa kot z njihovim grozljivim zamolčevanjem.
Ob napovedi premiere je Livija Pandur povedala: »Ob datumu premiere se zmeraj zgrozim, določen je bil že pred letom in pol, morda ni naključje, da je premiera ravno na obletnico Tomaževega odhoda. Vsebina tega baleta pa tudi naslov imata še drugačne pomene, kot jih je imela predstava, ko je nastala v Berlinu. Simfonija otožnih pesmi in Simfonija št. 3 Henryka Mikołaja Góreckega govorita predvsem o izgubi in to je vtkano v ljubljansko predstavo, Simfonija otožnih pesmi je še bolj zares simfonija otožnih pesmi. Vsaj zame je postala glasba, ki jo še bolj občutim, še bolj otožna in bližje sporočilu Góreckega.«
Predstava po besedah Livije Pandur potuje »po krvotoku človeškega, miselnega, emotivnega. Potuje v času in spominu. Njena prva inspiracija so filmi Tarkovskega Andrej Rubljov, Ogledalo, Ivanovo otroštvo, Nostalgija, ki se ukvarjajo prav z odtisnjenim časom, spominom, zaradi katerega smo še bolj 'ranljivi in občutljivi'. Zaradi tega si postavljamo temeljna vprašanja o minljivosti in vrednosti življenja. [...] Iz teme dvorane in za odrom predstavo sedemdeset minut vodi natančen mehanizem. Sedemdeset minut v prostoru, zgrajenem iz sedmih ikon, ki se iz Malevičevega križa zarezujejo 'v meso in v nebo'.«
Kiparjenje in risanje z lučjo
Predstavo – »vsi z rano spomina na Tomaža Pandurja« – podpisujejo isti ustvarjalci kot v berlinskem Državnem baletu, poleg dramaturginje (z Darkom Lukićem je tudi avtorica libreta) in koreografa še kostumografinja Angelina Atlagić, oblikovalec svetlobe Jaša Koceli, scenografija je bila v rokah skupine Numen, plesalci pa so seveda drugi, plesalke Giorgia Vailati, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Ana Klašnja, Marin Ino, Chie Kato in Elli Purkunen ter plesalci Kenta Yamamoto, Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Richél Wieles, Filippo Jorio, Hugo Mbeng in Owen Lane.
»Bil je na vseh lučnih vajah, govoril je, da če luč ni popolna, je na koncu zaman vse, kar se je med pripravami dogajalo s predstavo. Tomaž je kiparil in risal z lučjo,« je povedal Jaša Koceli, ki je s Pandurjem sodeloval tudi pri njegovem Faustu. V predstavah, je dodal Koceli, je imel Pandur eno najbolj izpopolnjenih, avtorsko podpisanih, domišljenih luči v gledališču, delal je z različnimi lučnimi oblikovalci, »a ko gledaš fotografije njegovih predstav, takoj ugotoviš, da gre za Tomaževo delo«.
Koceli je povedal, da je Simfonija otožnih pesmi za odtenek svetlejša, kot so bile sicer Pandurjeve predstave. »V ljubljanski predstavi smo imeli za izhodišče berlinsko luč Juana Gómeza Corneja, a smo zaradi spremembe prizorišča in prizorov naredili svojo lučno opremo.«
