Začetek sezone v Drami s Cankarjevimi Hlapci

Režijo kronskega besedila slovenske dramatike je tokrat podpisal režiser Janez Pipan.

sob, 23.09.2017, 12:00

Hlapci na odrih

Hlapce je Cankar napisal leta 1909, navdahnjen z ogorčenjem in razočaranjem nad izidom volitev leta 1907, ko so zmagali klerikalci. Dramo je leta 1910 izdal založnik Lavoslav Schwentner, povzročila je škandal in ogorčene odmeve, uprizoritev je cenzura prepovedala.

Odrski krst so Hlapci doživeli šele po Cankarjevi smrti, najprej so bili uprizorjeni 31. maja 1919 v tržaškem slovenskem gledališču v režiji Milana Skrbinška, potem v Zagrebu, 11. decembra pa v Ljubljani, na odru današnje Drame v režiji Osipa Šesta.

V sezoni 1926/27 je Hlapce režiral Milan Skrbinšek, v sezonah 1934/35 in 1938/39 Ciril Debevec, v sezonah 1948/49 in 1967/68 Slavko Jan ter v sezonah 1980/81 in 1995/96 Mile Korun. Jermana so v teh postavitvah upodobili Jozo Martinčević, Emil Kralj, Ciril Debevec, Stane Sever, Lojze Rozman, Radko Polič in Gregor Baković, v Pipanovi pa bo Jerman Marko Mandić.

Hlapci v režiji Janeza Pipana so deveta izvedba tega dela na odru ljubljanske Drame.

150. obletnica ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani, 100. obletnica smrti Ivana Cankarja – v SNG Drama so na ti dve številki odgovorili z včerajšnjo Županovo Micko v Mali Drami, nocoj pa s Hlapci na velikem odru. S kronskim besedilom slovenske dramatike, o katerem je Cankar menil »Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer,« se je soočil režiser Janez Pipan.

Gospod Pipan, za model delovanja političnih, najbrž bi lahko rekli ideoloških mehanizmov in reakcije na njih napoved premiere Drame navaja, da se v pri nas v 110 letih od nastanka Cankarjeve igre niso bistveno spremenili. Zakaj, mislite, smo obsojeni na večno vračanje, na kolobarjenje, ki ga omenja Cankarjev župnik?

V Drami so najbrž želeli poudariti daljnovidnost Cankarjeve misli in njeno relevantnost za današnji čas. Bojim pa se, da epigrami o kolobarjenju, večnem vračanju in kar je še takšnega, ne zadostujejo za osvetlitev ideoloških in političnih mehanizmov današnjega časa.

Te fraze namreč namigujejo na nekakšno usodo, ki nas nemočne doleti in zajame, hkrati pa nam dajejo varljiv občutek varnosti in nas »osvobajajo« temeljne soodgovornosti za stanje sveta, v katerem živimo. Ko tako z nekakšne samoumišljene božje distance zremo na stoletje in trdimo, da se ni nič spremenilo, se v resnici le psihološko osvobajamo te soodgovornosti. Namesto da bi sestopili na tla realnih (družbenih) odnosov ter se z lastnimi rokami in pametjo lotili dela in se tako osvobodili vsega tistega, kar nam teži duha in kar nam trga kožo s telesa, se zatekamo k fatalističnemu izgovoru za svojo pasivnost ali celo ravnodušnost.

Kajti v resnici prav nič ni enako, kot je nekoč že bilo, vse je radikalno drugače. Župnikovo prispodobo o kolobarjenju pa je treba nujno brati v povezavi z nekaterimi drugimi njegovimi stavki, predvsem tistimi, ki govorijo o oblasti, pa z njegovimi slikovitimi prilíkami o gospodarju in hlapcu, in še čem. Teza o večnem vračanju je bila od nekdaj vpisana v temeljno logiko oblasti (upor je nesmiseln, saj bo po revoluciji nova oblast uporabljala iste mehanizme kot stara), po drugi strani pa zagotavlja trden alibi vsakršnemu oportunizmu (tako ali tako se ne da ničesar spremeniti, kdo pa sem jaz, »nemočni« posameznik, da bi »reševal svet«, itd.).

Smo nasploh premalo jermanski?

Ne vem, kako bi bili lahko bolj »jermanski«. Jerman je pač eden in neponovljiv, njegova usoda se ne more ponoviti v posamični človeški zgodbi pa tudi v kolektivni izkušnji ne. Lahko pa seveda ponovimo njegovo gesto. Nekoč so si revolucionarji izbrali nekatere Jermanove stavke za izraz svoje vere in za vodilo svoje akcije.

Najmanj, kar bi ob tem lahko dodali, je, da so površno prebrali Cankarjevo dramo in da se v svojem delovanju niso držali resnične (etične) vsebine tistih stavkov. Zato so, ti stavki, postali prazne parole. V Hlapcih se zelo radi identificiramo z Jermanom, prepoznamo pa se, če smo iskreni, v Komarju.

V kakšno novo interpretacijsko branje se ponujajo Hlapci, kakšen je – po nepreštevnem številu drugih – vaš uvid? Dopuščate vizijo upora zoper norost družbe in hlapčevanje, zoper pokleke mentalitete, »biča vajene«?

Hlapci niso revolucionarni katekizem, še manj zbirka navodil za morebitno družbeno akcijo. Tisti, ki od tokratne uprizoritve pričakujejo nekakšen obračun z aktualno slovensko politično greznico, bodo najbrž nekoliko razočarani.

Namesto za »udarno« in razbijaško predstavo v aktualni gledališki maniri sem se odločil za odrsko umestitev, ki želi omogočiti predvsem refleksijo. Hlapce berem kot Jermanovo individualno tragično zgodbo, a tudi kot slovensko (in evropsko) zgodbo o stoletju, v katerem smo Jermana izgubili, se mu odpovedali, ga ubili, poteptali v blato, ga zavrgli in izvrgli. Ubijali smo ga tedaj, ko smo njegove besede klesali na spomenike, dokončno in surovo pa ga je pokončal današnji reakcionarni, protofašistični družbeni prevrat.

Predstava tematizira to tragično izgubo in pripoveduje zgodbo o življenju in smrti razsvetljenega intelektualca, upornika in moralista, ki ga je življenje porazilo, družba (skupnost) pa potisnila onkraj vseh svojih plotov in odvrgla v pozabo.

Kaj vam govori Cankar, katere odtenke njegovega teksta želite osvetliti?

S svojim branjem sem želel posvetiti prav na vse ravni in v vse, tudi bolj skrite, za dosedanje interpretacije skoraj nebistvene in včasih klišejsko razumljene kotičke Cankarjeve drame. Z ljubeznijo in premislekom se uprizoritev posveča prav vsem dramskim osebam in strukturira polifoni svet konfliktov, protislovij, a tudi temeljnega »tragičnega občutja življenja«, ki ga je – ob satiri v prvih dveh dejanjih in resnosti v petem – terjal že Cankar. Tega se držimo.

Hlapci so velika tragična pesem življenja, a tudi drama spomina, refleksija izgube in poraza, prikaz surovega družbenega in političnega nasilja, navsezadnje pa tudi zgodba o iskanju nekakšnega staromodnega smisla. Najprej pa so Hlapci drama o izgubi. Prav vse osebe v drami izgubijo vse: življenje, čast, dostojanstvo, smisel, sočloveka. V tem je nemara njena najbolj boleča aktualnost. Hlapci so tragična pesem o žrtvovanju in izgubi človeka, ki želi v ljudi in njihove odnose vrniti smisel, a tudi refleksija te temeljne izgube; na neki ravni izrekajo tudi resnico o tem, kako zelo pogrešamo Jermana, kako nam danes manjka.

Po premieri bomo vedeli vsi, a si ne morem kaj, da ne bi vnaprej vprašal, s čim vaši letošnji Hlapci v Drami strežejo gledalcu drugače, kaj jih gledališko najbolj določa, s čim ste si dali največ opraviti, s prostorom, zvokom, zasedbo in igro, lučjo?

Domišljam si, da so ti Hlapci v čisto vseh pogledih drugačni od vseh predhodnih. Vem, da to zveni pretenciozno in naduto, vendar pa nisem iskal nekakšne apriorne drugačnosti za vsako ceno, niti »polemiziral« z drugimi interpretacijami in uprizoritvami. Dolgo sem se pripravljal, več kot leto dni, na novo prebral skoraj celoten Cankarjev opus, še enkrat sem predelal tudi mnoge dosedanje interpretacije Hlapcev (ne vseh) in skoraj do zadnjega dne pred prvo vajo iskal prava vrata, skozi katera bi bilo treba vstopiti. Dolgo ni šlo, potem pa se mi je nekakšna slika, ki ja zdaj predstava, nekako kar razodela. Slika, za katero sem moral šele naknadno poiskati in artikulirati pravo argumentacijo. Spominjal sem se Prousta, gledal Tarkovskega, bral Deleuza …

Kakšni so vaši odmiki od predloge?

Dogajanje drame sem s kmetov premestil v (malo)meščansko okolje. Odpovedal sem se aktualistični črno-beli politični agitki in pričakovani odrski »provokaciji«, iskal način, da presežem standardne krilatice o »večni aktualnosti« Hlapcev, »še posebej pa v današnjem času«, ipd. Res je, da Hlapci vsako sodobnost pošljejo na popravni izpit, res je tudi, da so najbrž še vedno največja in najpomembnejša slovenska drama, a so še mnogo več od tega.

Mislim, da je Primož Kozak pred kakimi štiridesetimi leti doslej najbolj odločno argumentiral tezo, da je Cankar s tem tekstom prvič v zgodovini slovenske dramatike segel v območje evropske dramske klasike. Tudi jaz berem Hlapce kot veliko slovensko, hkrati pa tudi kot univerzalno dramo. Tej misli sledi tudi uprizoritev, ki se bolj kot s Slovenci ukvarja z ljudmi.

Ste posegali v tekst?

Naredil sem manjšo priredbo besedila. Poleg rahle jezikovne posodobitve, ki jo je tankočutno opravil Jože Faganel, sem v besedilo vključil nekaj fragmentov iz Cankarjevih predavanj, političnih člankov in skiciranih zapiskov na papirčkih, ki dodatno kontekstualizirajo posamične situacije in etape dramskega dejanja, nikakor pa ne spreminjajo ali preobračajo Cankarjeve misli. Ti »vsadki« imajo to funkcijo, da nekatere replike iz območja abstraktne splošnosti premeščajo na realna (zgodovinska) tla.

Cankarjevo dramo sem nekako razstavil na osnovne delce in jih s pomočjo kompleksne notranje montaže, ki sledi logiki asociacij, znova sestavil. V tej montaži so bile opravljene le neznatne premestitve in preureditve. To so še vedno Cankarjevi Hlapci, a je v njih tudi marsikaj osvetljeno drugače kot doslej.

Uprizoritev pa – čeprav sem ves čas težil k jasnosti in preprostosti – ni nekakšna sobna strežba enoznačnih pomenov in političnih sporočil. Ostrina političnih spopadov nenehno vdira v skoraj lirska razpoloženja in narobe: tudi prizori najusodnejših konfliktov in razhajanj so nabiti s takšnim intimnim vzdušjem. Hlapci tokrat nenehno, kot eisensteinovski traktor, orjejo po človeških dušah.

Ko so Hlapce pred leti uprizorili v novogoriškem teatru, je Ira Ratej navrgla, da je vsaka uprizoritev Hlapcev »nekakšen lakmusov papir tega, kje Slovenci v določenem trenutku smo oziroma kaj delamo sami s sabo«. Kakšni smo v vašem Cankarju?

Cankar je za moto na začetku Hlapcev izbral citat iz Hamleta, slavno prispodobo o umetnosti kot zrcalu družbe (mimogrede: tudi ta citat je del tokratne uprizoritve). Prispodoba je lepa, bi rekel Župnik, z njo pa so tudi težave, še posebej, kadar jo vsakršna vsakdanjost in trivialna hermenevtika razumeta na dobeseden način. Pred takšnim ogledalom neradi stojimo, raje o njem na veliko moraliziramo in se pridušamo. V njem radi vidimo spačeno podobo »onih drugih«, kvečjemu še odraz svoje kolektivne identitete (mi, Slovenci itd.), kjer pa se moj individualni obraz skrije v zabrisani podobi mnoštva ipd. V to, naše ogledalo pa bo najbrž treba kar vstopiti in se na novo kontekstualizirati v njegovih labirintih. Šele ta pot skozi ogledalo, skozi podobo, najbrž omogoča nekakšno očiščenje, nemara pomlajenje ali celo katarzo.

Povezane novice

Ocenjujemo: Hlapci
1. april ob 21:00
Ivan Cankar. Režija: Sebastijan Horvat. Slovensko stalno gledališče Trst.
Prijavi sovražni govor