Tiskane izdaje
Balet Romeo in Julija, kakor si ga je glasbeno zamislil Sergej Sergejevič Prokofjev, velja za nepogrešljivo stalnico baletnih repertoarjev. V ljubljanski Operi so znamenito ljubezensko zgodbo po Shakespearovi dramski predlogi po šestih letih spet zaupali režiserju in koreografu madžarskega rodu Youriju Vámosu.
Youri Vámos, ki je v nemških baletnih gledališčih poleg plesnih dosežkov (bil je prvi solist Bavarske državne opere v Münchnu) zaslovel tudi s privlačnimi predelavami klasičnega baletnega repertoarja in največjih del, je postavil svojo vizijo znanega baleta v italijansko mestece v trideseta leta prejšnjega stoletja, torej v čas nastanka tega baleta.
Vámos, ki velja za enega redkih vodilnih evropskih koreografov, ki si prizadevajo za ohranitev baletov klasične dolžine, je združil klasični balet s sodobnimi trendi in ustvaril dramatičen balet globokih čustev in prestižnega plesnega prelivanja, ki ga podčrtujejo čista vizualizacija, dinamično kadriranje prizorov in učinkovita režija. To je seveda skladno z njegovim prepričanjem, da se je treba klasičnih del sicer lotevati z domišljijo in duhovitostjo, najti v njih nov plesni način izražanja, vendar predvsem staviti na moč glasbe.
Železni repertoar
Balet Romeo in Julija enega največjih skladateljev 20. stoletja Sergeja Sergejeviča Prokofjeva je po glasbeni popolnosti in pomembnosti za zgodovino plesa ter ne nazadnje po veliki priljubljenosti pri občinstvu enakovreden Labodjemu jezeru in podobnim baletom železnega repertoarja.
Prokofjev si je sledeč Shakespearovi drami najprej zamislil dinamičen, a harmoničen niz slik, razgrinjajoč slavno zgodbo mladih ljudi, ki kljub mladosti in morebitni naivnosti dosledno sledita globokim čustvom ne glede na posledice. Izraziti občutenja glavnih oseb zahteva nadpovprečne igralske sposobnosti plesalcev in ne izpostavlja le tehničnih kvalitet. Balet nadaljuje tradicijo tako imenovanega simfoničnega baleta, katerega začetnika sta Léo Delibes in Peter Iljič Čajkovski, v katerem se je glasba osvobodila zgolj spremljevalne vloge plesa ter postala samostojen izrazni del odrskega dogajanja.
Prokofjev je v Romeu in Juliji šel še korak dlje, saj z glasbo poleg dogajanja in značajev označuje tudi miselni svet odrskih likov. Praizvedbo je balet, ki ga je skladatelj napisal za takratno leningrajsko gledališče Kirov, a ga tam niso hoteli sprejeti v repertoar (neuspešno ga je ponudil tudi moskovskemu baletu Bolšoj teatra), doživel decembra 1938 v Brnu na Češkoslovaškem, v revidirani glasbeni različici pa dve leti pozneje vendarle v sanktpeterburškem Marijinem gledališču.
Vámos ga je več kot uspešno postavil konec devetdesetih let, ko je prvič sodeloval z düsseldorfsko Deutsche Oper am Rhein, glasba ga je navdihnila, da je postavil dogajanje v čas, ko je Prokofjev napisal delo, balet pa je »verjetno najboljši sodobni koreografski pripovedovalec zgodb«, kot ga je označila ena od nemških zgodovin plesa, intoniral, kot je zapisala nemška kritika, z drastično vitalnostjo in v skupinskih scenah ustvaril briljantno plesno-gledališko delo, ki pa se zna z občutljivostjo posvetiti tudi tihim trenutkom najbolj znanega para zaljubljencev na svetu, strastnega, drznega in uporniškega.
Tako kot takrat tudi ljubljansko postavitev v letu, ko zaznamujemo 400. obletnico smrti Williama Shakespeara, z Vámosom, ki zadnjih sedem let deluje samostojno, podpisujeta njegova dolgoletna koreografska asistentka Joyce Cuoco, prav tako kot on pred leti prva solistka Bavarske državne opere, in njegov »hišni scenograf« in kostumograf Michael Scott, ki je zasnoval sceno in kostume tudi za Lucidorja, Hrestača, Trnuljčico, Spartaka, Primer Othello, Pepelko, Pomladno prebujenje, Zgodbo z zahodne strani ...
Leta 2010 sta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v naslovnih vlogah predstave v SNG Opera in balet nastopila Lukas Zuschlag in Ana Klašnja, vloga Romea je bila za Zuschlaga takrat sploh prva večja vloga, ki jo je plesal.
Tri Julije in trije Romei
Tokrat so v Operi dali priložnost tudi mladim plesalcem, zato so za Romea in Julijo sestavili tri zasedbe. V prvi, tudi na današnji premieri, plešeta v naslovnih vlogah Zuschlag in Klašnja, v drugih dveh zasedbah pa plešejo mladi plesalci, Petar Đorčevski z Giorgio Vailati in Kenta Yamamoto z Marišo Nač.
Lukas Zuschlag je pred nocojšnjo premiero povedal, da je bil Romeo njegova prva glavna vloga, natančno pred desetimi leti, in je še vedno njegova najljubša, saj je z njo prvič doživel ves proces nastajanja. »Dober občutek je, da spet pleševa z Ano. V toliko predstavah sva sodelovala v teh desetih letih, a občutek za odkrivanje na odru ne izgine, če dobro pomislim, enostavno niti ne pomislim na vlogo, ker se popolnoma vživim vanjo, oba imava tudi tolikšno baletno kilometrino, da tehnika ni problem. Pomembno je ne pozabiti, da baletna zgodba govori o zelo mladem paru, zato izvedba vsaj na videz ne sme biti preveč rutinirana, ampak ves čas malce negotova, obotavljiva, saj gre za prve izkušnje mladega človeka.
Izziv se je tudi zavedati, da sva plesalca deset let starejša, sam se trudim, da ne bi enostransko poudaril le Romea kot dečka, potreben je pač drugačen pristop do vloge, mislim, da mi je s premislekom ter vsemi nasveti in korekcijami našega koreografa to uspelo. Pravzaprav je predstava v celoti osvežena, ves čas živi in vsakič je v njej nekaj novega.«
