Naloga umetnosti je neposredno razgaljanje zlaganosti sprevrženih vrednot in razčlovečenosti današnjega okolja. Esteve Soler je s »kontrademokracijo« te dni v Kopru. V sedmih prizorih se loteva politike, gospodarske in bančne krize, brezposelnosti, revščine, socialnih in kulturnih nasprotij, želje po oblasti, predsodkov, ozkosrčnosti, strahu, lakomnosti, napuha ...
»Prvi del trilogije Kontra napredku sem pisal, ko še nisem vedel, da bo iz tega nastala 'kontratrilogija'. Ljudje so ves čas napačno razumeli besedo 'progres'. Družba je napredovala, ljudje pa so postajali vse revnejši in vse manj človeški. Pri Kontra demokraciji je izhodišče podobno: politiki vse bolj govorijo o demokraciji. Bolj ko govorijo o njej, bolj ljudstvo izgublja moč. Nekaj ekstremno kontradiktornega in zločinskega torej. Zato sem svoj tekst Kontra napredku pisal v nadrealističnem slogu, iz klasike teatra absurda, drugi del (Kontra ljubezni) v slogu burleske, tretji pa v slogu žanra grand guignol ...«
Zmes grozljivke in komedije
Za kakšen žanr pravzaprav gre? »Izbral sem ga zato, ker je njegova forma blizu sprevrženosti, ki jo opisujem. Združuje kruto grozljivko in komedijo, včasih črni humor, teater absurda. Je mešanica moralnih izpraševanj in komedije, kar ustreza stanju v današnji demokraciji. Z novimi mediji (film, televizija, splet) je pozabljen, vendar je izrazito teatralen in občinstvo se nanj vedno močno odzove,« je dejal Soler. Grand guignol je bil značilen za predstave na začetku prejšnjega stoletja, najpogosteje uprizorjene v pariškem Pigallu. »To je bilo nekakšno lutkovno gledališče za ogromne lutke, ki so na grotesken in satiričen način postavile komedijsko-trilerski gledališki okvir. Upoštevali smo avtorjev pristop z ekspresivnimi, grotesknimi podobami, sklenili pa s tragično in poetično sliko,« je pojasnila režiserka Nenni Delmestre.
»Ponudil sem kritično distanco, da bi občinstvo začelo razmišljati, kako naj se spopade z vsebino.
Pomemben je odziv občinstva
V tem smislu je tekst Kontra demokraciji najbolj aktualen od njegovih tekstov in se najbolj konkretno ujema s političnim položajem v svetu. Odziv občinstva povsod po svetu je podoben: v Londonu, Berlinu, Barceloni, Splitu ... Soler gradi besedila na odzivnosti občinstva. »Če se občinstvo odzove mlačno, indiferentno, sem najbrž zgrešil. Zdi se mi pomembno, da na koncu predstave vidim polno gledališko avlo ljudi, ki se želijo vneto poglobiti v sprožene dileme. Za predstavo se mi zdi pomembno, da se oblikuje razprava. Če se zavestno ne odločimo, da bomo postali aktivni državljani, ostajamo vse bolj pasivni potrošniki,« je prepričan Soler, ki je tudi igralce fasciniral z neverjetno neposrednostjo in konkretnostjo podajanja problema.
»To je sestavni del mediteranskega karakterja, ki manjka v svetu vse podlejše dobičkonosnosti in v fašističnem svetu, odvisnem od mehanske storilnosti. Mediteranskost zahteva vrnitev k osnovnim vrednotam ljudi in ne robotov.« Namesto ljubezni, demokracije in napredka se stvari obračajo na glavo. Toda Soler se ne strinja z brezizhodnostjo. Premislek je potreben prav zato, da prevrednotimo vrednote in poiščemo boljše rešitve.
Režiserka Nenni Delmestre je prepričana, da bi se morali jasno izprašati, ali je pričujoča ureditev zahodne družbe res tako idealna. V osnovno besedilo je vnesla nov lik, ki povezuje sedem med seboj po vsebini ločenih prizorov. Gre za zunanjega opazovalca krutega dogajanja, mladega človeka, ki je v tako problematičnem družbenem okolju obsojen na dramo ali tragedijo.
Dela Esteveja Solerja so prevedena v sedemnajst jezikov. Kontra demokraciji je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič in koprska uprizoritev je prva v Sloveniji. Najuspešnejši katalonski dramatik je doživel že sedemdeset uprizoritev svojih del v Evropi, Južni Ameriki in ZDA. Zadnji del trilogije je dokončal avgusta 2010 na grškem otoku Lefkas. Kontra demokraciji je prejela več mednarodno pomembnih nagrad.
Katalonski avtor se je navdušil nad režiserko Nenni Delmestre (in njeno ekipo, ki skrbi za scenografijo) z lansko postavitvijo Kontra napredku v Splitu. Zdaj Nenni Delmestre išče producenta (gledališko hišo), da bi kje v Evropi postavila še tretji del trilogije (Kontra ljubezni), in potem bi lahko zastavili mini festival, v okviru katerega bi izvedli vsa tri dela, podobno, kot so si to lani maja privoščili v New Yorku na gledališkem festivalu Between the Seas.