H. Müller: Macbeth po Shakespearu
režija Ivica Buljan
premiera Štihova dvorana CD
30. 1. 2009
»Moja smrt ne bo spremenila sveta«; približno takšne so besede, ki jih Macbeth izreče pred zadnjim obračunom, za katerega je izid znan že vnaprej. Besede pod velikanski vprašaj postavljajo vsa njegova dosedanja ravnanja, seveda krvava, hkrati pa že ponujajo odgovor – pa kaj, če svet ne bo spremenjen, saj ne gre za to, gre preprosto za boj sam, za boj zaradi boja. Ostro začrtana linija drame Heinerja Müllerja, ne zgolj travestije ali adaptacije Shakespearove predloge, Macbeth po Shakespearu, je v uprizoritvi Ivice Buljana nabrušena do samega konca. Do skrajnih moči testosteronskega boja med agresivnimi, prepotentnimi, samovšečnimi … samci. Za dominacijo v tropu pripravljenih storiti tako rekoč vse. Ta dominacija je danes seveda boj za oblast, to so vse oblike totalitarizma, diskriminacije, izkoriščanja, brezvestnosti, egomanije … predvsem pa je to odsotnost vsakršne etike, ki v njihovem jeziku pomeni – neprekinjeno klanje.
Amfiteaterska oblika Štihove dvorane Cankarjevega doma je idealno prizorišče za takšen obračun (odsotno-prisotna scenografija son:DA – zgolj oznake geografskih koordinat – to samo še potrjuje). Buljan pravzaprav nič vsebinsko ne blaži, ne ustvarja besedilu vzporednega pomenskega polja in ne reinterpretira. Besedilo »prisili«, da ves čas drvi z isto intenziteto, hitrim ritmom in v istih »sivozelenih« militarističnih tonih. Seveda, nevarnost estetizacije nasilja (posledično pa izguba naboja) je takšnemu uprizarjanju blizu, vendar jo ta preseže ravno s trmastim vztrajanjem, ki nasilju podeli ritualno vlogo.
Zato vsa ta moška energija naenkrat začne delovati ne samo čutno fascinantno, temveč moreče in nadležno. To je seveda osnovni prevladujoči občutek, ki ga (sorodno, a povsem drugače kot pri Shakespearu) prekinjajo komični prizori, nekakšna hladna prha satire, potujitve in obešenjaškega humorja. Prehodi med prizori so po eni strani hitri, sunkoviti in nenapovedljivi, po drugi strani pa, tudi zaradi glasbe Mitje Vrhovnika Smrekarja, prav nič nasilni ali dolgovezni. Brez vsakršnih rekvizitov, vse nase prevzemata gesta in gib, vse teče dramaturško gladko in neproblematično, hkrati pa očitno (»krvavi« prizori rezanja in klanja) nasilno in do skrajnosti sadistično. Mogoče ena ključnih stvari tehtnosti uprizoritve: tako rekoč vsi prizori, ne glede na dramaturško težo in nosilnost zgodbe, so do konca izdelani, prave male etude, ki so hkrati vezaji in samostoječe enote.
Seveda, koherentna, izčiščena in jasna celota Buljanove interpretacije je »kronično« vezana na igralsko ekipo. Temelj je ekipa »delavcev«, ki nase prevzema številne epizodne vloge, ves čas dviguje tempo, hkrati pa s surovo moško energijo kot s številnimi dodeljenimi jim vlogami skrbi za nenehno dinamiko. Od seksteta Jurij Drevenšek, Jose, Stipe Kostanić, Domen Valič, Anže Zevnik in Jure Henigman največji kos odpade na slednjega. Edini dve ženski sta Polona Vetrih in Milena Zupančič. Prva nastopa v moški vlogi Banqua druga kot Macbethova žena. Ravno vstop Zupančičeve kot Lady Macbeth, tokrat že rahlo postarane, a še vedno ambiciozne in primarni energiji podložne žene, je svež ton na monokromno moško energijo, hkrati pa s svojo zasebno pojavnostjo vzpostavlja distanco do igranega lika in tako poskrbi za neizogibne dodatne asociativne intervencije.
Nad to »rajo« stoji Macbeth Marka Mandića. Neodvisen od ženske energije, prepuščen samemu sebi in po zgolj oklevanju, ne dvomu (strahu, to ja), pripravljen iti do konca. Ki pa prav v nekontroliranem vrtiljaku nasilja proti koncu postaja vse bolj človeški, že skorajda razumljiv in simpatičen. Mandić uspe znotraj jasno določenih meja izrisati poglobljeno in natančno študijo nečesa tako abstraktnega in nepredstavljivega, kot je pojem počlovečenega zla. Zla, ki se boji, ki okleva, tudi dvomi, ki spreminja svojo agregatno stanje, ki vzbuja skrbi pa seveda draži in vabi. Zlo je pravzaprav droga in v Mandićevi interpretaciji je skozi prehod od koherentnega predstavnika aristokracije preko z vonjem po oblasti okuženega in podivjanega tirana do osebnostno in fizično popolnoma propadlega običajneža jasno viden njen učinek.
Müllerjeva na skrivaj podtaknjena šala – ta, da nas prisili simpatizirati s tirani – svoje nadaljevanje dobi z zares zadnjim stavkom Duncanovega sina: »Grem v Anglijo«. Drugje bi to bilo lahko tudi na boljše, pri Buljanu pa je slišati kot ultimativna šala: zahod kot prostor svobode in etike? Lepo vas prosim.