Tiskane izdaje
Pisati o Radovanu Karadžiću kot pesniku! Ali obstaja kaj bolj bizarnega? Verjamem, da se zdi komu tudi nemoralno. Pa vendar je ta, po mnenju večine sveta eden največjih zločincev 20. stoletja, ki ima posredno na vesti vsaj sto tisoč življenj, tudi pesnik. Pesnik za otroke in odrasle. Je torej neke vrste nadstandardni zločinec.
Preprosti humanistični pameti se zveza med zločincem in umetnikom v isti osebi seveda upira. Umetnike smo navajeni idealizirati, zločince stigmatizirati. Parola, da je velika umetnost vedno v službi dobrega, je tipičen proizvod ideologije, ki želi brzdati umetnost. Enačaj med dobroto in lepoto žal ne obstaja, na psihološki ravni pa so stvari še veliko bolj zapletene kot na filozofski in daleč od manihejske logike. V mnogih konkretnih biografijah velikih umetnikov in velikih zločincev je material za oboje. Velikega pesnika Françoisa Villona so obsodili na smrt (a ga potem pomilostili in izgnali), ker je ubil duhovnika in sodeloval pri ropih, Adolf Hitler je nedvomno premogel umetniško nagnjenje. Več jih je in na drugačen način so zamotani primeri, ko so umetniki, tudi izjemni, da ne govorimo o povprečnih, služili avtokratskim vladarjem, diktatorskim režimom ali zločinskim ideologijam. In jih celo pomagali ustvarjati. Primerov je neizmerno, v 20. stoletju so najbolj razvpiti Knut Hamsun, Gabriele D'Annunzio, Ezra Pound, Louis-Ferdinand Céline - če ostanemo le pri literatih.
Tudi Srbska akademija znanosti in umetnosti, ki je v osemdesetih letih obudila velikosrbsko idejo in ustoličila njenega izvajalca Miloševića, je seveda »zgleden« primer kohabitacije militantne nacionalistične ideologije in močne umetniške zavesti, s pomočjo katere se je ta ideologija uveljavljala. Oboje se je združilo v mnogih resnično dobrih srbskih literatih, najbolj odločilno v Dobrici Ćosiću. In Ćosić je bil, tako pravijo biografi, poglavitni literarni zgled mlademu Radovanu Karadžiću. Ćosić je bil tudi tisti, ki je psihiatra in pesnika iz Sarajeva kasneje usmeril v politiko.
O celotnem Karadžićevem literarnem opusu, karkoli to že je, nimam natančnejše predstave, iz na hitro dosegljivih virov si jo je tudi težko ustvariti. V priložnostnem zapisu v Mladini (Najbolj iskani pesnik, avtorica Svetlana Vasović, 2002, št. 38) je mogoče izvedeti, da je tedaj izšla njegova komedija Sitovacija (na razmere v Bosni po Daytonu), v članku je tudi nekaj podrobnosti o njegovi otroški poeziji, ki da je še »skorajda najbolj prebavljiv del Karadžićeve 'literature'«. Ena od otroških zbirk nosi naslov Ima čuda, nema čuda. Karadžić naj bi objavil tudi dva romana in eden naj bi imel naslov Srbski kvart. Njegova dela je po letu 1995, ko je izginil iz javnosti, v Banji Luki tiskal Miroslav Toholj, ki je bil prej minister za informiranje v vladi Republike Srbske. In še ena zanimivost: zbirko otroške poezije je ilustriral Momo Kapor, slikar, pisatelj in novinar, eden najbolj popularnih in modnih jugoslovanskih umetnikov, ki pa se je v času Miloševića izkazal z gorečim nacionalizmom. Kako je mogoče tiskati in prodajati knjige človeka, ki je obsojen najhujših vojnih zločinov, je vprašanje, na katerega odgovarja tudi nadrealistična zgodba o ubežnikovi novi karieri zdravilca in guruja.
Vendar nam poezija Radovana Karadžića ni povsem nedosegljiva. V časih, ko je bilo to še običajno, v tem primeru leta 1983, je pri Cankarjevi založbi izšla Antologija nove poezije narodov Bosne in Hercegovine (1942-1982) z nadnaslovom Peti in biti. Pripravil jo je Husein Tahmiščić, v njej je 39 pesnikov in med njimi Karadžić. Objavljenih je pet njegovih pesmi, kar je, glede na ostale deleže, razmeroma malo, a nikakor ne najmanj. Pesmi (prevedel jih je Marjan Pungartnik) so iz zbirk Ludo koplje (1969) in Pamtivek (1972). Ena od njih, ki ne pade v oči samo zaradi naslova, ima naslov Gavrilo Princip. Ker je razmeroma dolga, si oglejmo le drugo polovico:
Blaznost, stoj! Po nebu se tuji bog sprehaja,
naš pa se zbegan v protju skriva in noče
in ne sme iz čemaža, iz lipe in ptic,
v besednjak strahu skrit, v prepovedane besede.
S čim greš na nebo, Gavrilo? In na katero nebo?
Čas ugaša in vene.
Streljaj v šklepetanje bleščečih nesmislov,
streljaj v neveljavno nebo, v nebo neveljavno!
Blaznost, stoj! Desnica, zdrobi razsulo!
Duša, streljaj v cesarja,
izostri vrhovni čut!
V močno koleno epohe streljaj, naj klecne čas,
naj cesarstva pomešajo teme,
na Dunaju naj oneme,
na nebu naj oneme!
V cesarja streljaj, Duša:
naj krogle vsesmisel pretresejo in zatresejo,
in kliči našega Boga iz drevja!
A potem: naj nas stoletja ponesejo,
naj se zasvita na našem zapuščenem pokopališču,
zasvetlika
moja slonovina,
in zvezda,
in sveča.
Ni mogoče reči - kakor bi morda radi -, da je besedilo zanič. Ne presune nas z enkratno lepoto, a očitno je, da ga je napisal nekdo, ki ima smisel za pesniško podajanje ideje, ki ima talent za strukturiranje ekspresije. Ideja je, čeprav po eni strani privzdignjena v himnični nagovor in po drugi strani potopljena v goreče pričakovanje, dovolj razvidna: Sedanje nebo je »neveljavno«, zato je treba ponoviti veliko dejanje Gavrila Principa! Napasti »cesarja« in iz gozda vrniti »našega Boga«. Mudi se, kajti »čas ugaša in vene«. Pesem je nastala pred letom 1972, takrat je bil Karadžić star največ sedemindvajset let in je začel delati v sarajevski psihiatrični bolnišnici. Ni ostal pri poeziji, pri pesniški projekciji ideje. Postati je hotel Gavrilo in žal mu je uspelo.
