Pisateljsko slovo 
Brede Smolnikar

V Cankarjevem domu so se včeraj odprla vrata knjižnega sejma, ki so ga sicer slovesno začeli že v torek zvečer s podelitvijo nagrad. Gosti več kot sto založb, obiskovalci pa se bodo lahko seznanili s številnimi knjižnimi novostmi ter se udeležili več kot 120 različnih dogodkov, vsaj posredno povezanih s knjigo.

Objavljeno
02. december 2010 08.43
K. R.
K. R.
Pisateljsko slovo 
Brede Smolnikar

Prvi večer knjižnega sejma se je vsaj v eni dvorani končal z veliko veselja. Vesela je bila publika, ki je prišla poslušat pisateljico. Ne katero koli. »Ste brali moje knjige, lahko o njih kaj poveste?« - s takimi vprašanji se je pisateljica Breda Smolnikar včeraj obrnila na publiko. Ob zaključku samozaložniške literarne poti, 50-letnici literarnega ustvarjanja in 70-letnici, je pisateljica - tako kot je zadnja leta postalo že tradicija - priredila literarni večer v okviru slovenskega knjižnega sejma. Svoje samozaložniško početje končuje, je povedala v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, s knjigo Veliki slovenski tekst - vanj je avtorica uvrstila marsikaj svojega (Zaznamovano, Tisto o divjih češnjah, Ko se tam gori olistajo breze, Najbolj zlato dépuško pripovedko o ihanski ruralki itd.) - je skratka nekakšen »best of« njenega pisanja. Kolofon knjige pravi, da je natisnjenih v vsega sedemdeset izvodov. Na včerajšnjem nastopu je avtorica prebrala nekaj daljših odlomkov iz svojih del, še prej pa je publiko spomnila, da je novembra minilo petdeset let, kar je napisala prvo črtico in dobila nagrado revije Mlada pota. Spomnimo se: »v tišini psevdonima in samozaložbe« je pred desetletji izdala Balado o divjem mleku, delo, s katerim je prišla v ožji izbor za nagrado Prešernovega sklada, nekatere je razburjala s psevdonimom Gospa, poznejša dela Ko je umiral Stob, Mrtvi Stob, Stobovske balade so ji prinesla trimesečni pogojni zapor za dobo dveh let.

Objavi pripovedke Ko se tam gori olistajo breze je sledil za javnost zaprt osem let trajajoči proces, ker je skupina tožnic menila, da je v omenjenem delu nespregledljivo »žaljivo prikazovanje življenja njihove matere in očeta«. Sledila je razsodba - zaseg celotnega premoženja in dela vseh prejemkov do smrti, norosti pa je odpomogla šele odločitev ustavnega sodišča, ki je sodbi okrožnega in višjega sodišča razveljavilo. »Enkrat je treba reči konec,« je dodala ob koncu večera. Ali bo držala besedo pa včeraj ni bilo mogoče izvedeti. I. B.

Kje so klasiki?

Ni jih, bi bil nekoliko hiter in ciničen odgovor. Seveda so, pa so ugotavljali na včerajšnji debatni kavarni na pobudo Založbe Mladinska knjiga Milena Mileva Blažić, Aleš Berger in Andrej Ilc, le do njih je težko priti. Legendarna Balada o trobenti in oblaku Cirila Kosmača je bila po preverbi Aleša Bergerja nazadnje natisnjena leta 1978 - ne glede na to, da je letos avtor praznoval stoletnico rojstva. Po katerih kriterijih nekoga razglasimo za klasika in komu je dano to pooblastilo? Vprašanje, na katero skoraj ni odgovora, a največkrat so to literarni zgodovinarji, v zadnjem času pa knjigotrška prodajna mašinerija. Po njenih kriterijih je Harry Potter že klasik, toda urednik za mladinsko književnost pri MK Andrej Ilc pristavlja, naj mu damo kakšnih trideset let, pa bomo videli, ali je res klasik. Govor je tekel tudi o tem, kako mlade spodbujati k branju klasikov (ni vsak, ki je v učbeniku, že klasik, je prepričana Blažićeva), v kakšni obliki jih ponujati, ali šole ustrezno in dovolj spodbujajo branje, kako drugače poučevati literaturo kot po obrazcu »Ta in ta pisatelj se je rodil, trpel in umrl«. Skratka: Klasika so knjige, ki nikoli ne nehajo govoriti tega, kar imajo povedati, vendar so vse bolj žrtve nenehnega povečevanja števila izdanih naslovov.
M. Vo.

Dragocenost 
zapuščine literatov

Tokratna debatna kavarna je odzvanjala v mislih o usodi literarne zapuščine pesnikov in pisateljev po smrti ter o smiselnosti kukanja v avtorjevo zasebnost ali ostajanja na distanci. Pesnik Jure Jakob je povedal, da mu je zadostovalo raziskovanje življenja Lojzeta Kovačiča zgolj s prebiranjem njegovih poudarjeno avtobiografskih del. Marijan Rupert, vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice, pa je poudaril, da sicer hranijo literarno zapuščino Lojzeta Kovačiča, je pa res, da zanj pravijo, da je vse življenje pisal en (sam) tekst o svojem življenju. Drugače je pri Cirilu Kosmaču, čigar dediči niso pripravljeni literarne zapuščine zaupati strokovni javnosti. Tako je nedavno izšla monografija Tisti pomladni dan je bil lep , v kateri se riše portret pisatelja posredno, prek pisem, dopisov in ustnega izročila.

Rupert je poudaril, da imajo v rokopisnem oddelku Nuka literarno zapuščino večine slovenskih literatov, začenši z Valentinom Vodnikom in Francetom Prešernom, nedavno pa so začeli sodelovati s še živečimi avtorji. Svojo zapuščino so jim že zaupali Boris Pahor, Ciril Zlobec in Svetlana Makarovič. Tako je preprosteje in ni več zadreg pri dedovanju. Kajti zgodilo se je že, da so literarno zapuščino uničevali, vzroki za ta dejanja pa so bili različni - od dozdevno pohujšljive poezije Franceta Prešerna do ljubezenskih pesmi Simona Jenka; te je zažgala kar njegova sestra. Za kaj vse bi bila šele svetovna literatura prikrajšana, če bi res upoštevali vodilo Franza Kafke in uničili njegove rokopise, je še dodal Rupert. Z. M.

Prihodnost ni rožnata, 
morda pa bo elektronska

V okviru Založniške akademije je včeraj v klubu Lili Novy nastopil Norbert Schaepe, ki je kot urednik in prodajni direktor tri desetletja delal v številnih nemških založbah, zdaj pa je samostojni svetovalec za področje založništva in številnim nenemškim založbam svetuje, kako prodreti na nemški trg. Na predavanju je predstavil posebnosti nemškega knjižnega trga in opozoril, na kaj vse morajo biti pozorni tuji založniki, če želijo uspeti na tem trgu, kakšne strategije naj uporabijo in kako naj nastopijo čim bolj uspešno.

V uvodu svojega ljubljanskega nastopa z naslovom Prodaja knjig v nasičenem trgu - nemške izkušnje je Nemčijo predstavil v številkah: Nemčija je največji knjižni trg v Evropi, tam deluje več kot 1800 založb in več kot 3800 knjigotržcev (ta številka v zadnjem desetletju pada, prej neodvisne knjigarne namreč kupujejo velike knjigotrške verige), tudi med finančno krizo pa je trg, kot kažejo statistični podatki, ostal stabilen in kaže celo rahlo rast. Število novih naslovov se iz leta v leto povečuje, lansko leto jih je izšlo več kot 93.100, od tega je bilo prevodov 12,7 odstotka (okrog 65 odstotkov tega jih je bilo iz angleščine), kar kaže, da je nemški trg relativno odprt za prevode.

Več kot polovico knjig v Nemčiji prodajo v knjigarnah, spletna prodaja počasi narašča, lansko leto je od skupne pogače vzela 21 odstotkov. Med desetimi najbolj prodajanimi avtorji v lanskem letu je bila polovica nemških, med ostalimi pa na prvem mestu Stephenie Meyer, na tretjem Stieg Larsson. Na najpomembnejši lestvici uspešnic - objavlja jo Spiegel - je med leposlovnimi naslovi prvi Ken Follett, pri stvarni literaturi pa lestvico v celoti obvladujejo nemški avtorji. Nemški trg e-knjig je po Schaepejevih besedah zdaj še nepomemben, raziskave kažejo, da ima bralnik ta hip 64.000 kupcev e-knjig (povprečna cena naslova je osem evrov). Prihodnost bo po Schaepejevem mnenju prinesla stagnacijo knjižnega trga, vse več konkurence in vedno večjo koncentracijo na trgu, pa tudi vse večji pomen internetne prodaje. I. B.