Tiskane izdaje
V času prešernovanja je društvo Asociacija, ki združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce v kulturi, predstavilo analizo položaja nevladnikov v kulturi. Jadranka Plut, ki načeluje tej organizaciji, je direktorica galerije Alkatraz in članica Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), v pogovoru za Delo pa natančneje pojasni njihovo problematiko.
Najbolj skrb vzbujajoč podatek, na katerega je opozorila Asociacija, je tisti o dohodkih samozaposlenih – več kot polovica jih ne zasluži več kot 10.000 evrov bruto na leto. Gre za izobraženo delovno silo, ki prispeva h kulturni in umetniški produkciji, a za to delo očitno ni sorazmerno plačana. Kako po vašem odpraviti to hiranje v kulturi, ki traja vse od krize?
Zadnja raziskava o položaju samozaposlenih v kulturi v Sloveniji, ki jo je naročil NSK, res kaže na alarmanten položaj samozaposlenih. Samozaposleni v kulturi imajo višjo izobrazbo kot splošna populacija v Sloveniji, kar pa se v njihovem plačilu ne kaže. Zaradi višje izobrazbe status dobijo pozneje, kar pomeni, da bo njihova pokojnina toliko slabša, bolj ko bodo izobraženi. Vrhunske umetnike ob upokojitvi čaka pokojnina, ki je primerljiva z višino socialne pomoči.
Samozaposlene v kulturi bi morali prepoznati kot enakopraven del umetniške in kulturne produkcije. Plačevanje prispevkov bi moralo v prvi vrsti razumeti kot spodbujevalni ukrep, ki predstavlja osnovo za razvoj umetniške kariere, ne pa proračunsko breme. Status potrebuje posodobitev, a ne v restriktivnem smislu, kjer cilj prenove postane zmanjšanje števila ustvarjalcev v kulturi. Za samozaposlene potrebujemo štipendije, projekte, subvencije, a ta sredstva bi moralo ministrstvo za kulturo (MzK) pripeljati iz drugih virov, ne pa razmišljati v smeri, da bi te programe odprli z denarjem, ki bi prišel iz ukinitve plačila socialnih prispevkov. To je le premikanje sedežnega reda na Titaniku. Potreben je tudi razmislek o karierni dinamiki ter z uvedbo drsnega statusa o spremembi tega v razvojni instrument. A na koncu ni pomembno, kako spreminjajo status, če se ne uredijo stabilni pogoji financiranja za nevladne organizacije (NVO), več sredstev za celotno kulturo in možnosti povezovanja z drugimi sektorji. Samozaposleni morajo nekje delati, in dokler jim tega zaradi neugodnih razmer v kulturi ne morejo ponuditi drugi akterji, bo njihov položaj ostal težaven. Prav zato nobene spremembe njihovega statusa, vsaj ne resne, ne moremo misliti brez spremembe kulturnega modela – premišljene, razvojne in občutljive za vse akterje.
Stiske torej izhajajo iz delitve na tako imenovano institucionalno in nevladno kulturo. Asociacija se zavzema za izenačitev statusa obojih. Kako bi morala potekati reforma kulturnega modela?
Novi kulturni model je treba pisati skupaj s stroko in v njem bi se morale kazati potrebe s terena, upoštevati in vključevati bi moral že utemeljene predloge stroke in različnih skupin – od dialoških do fokusnih – ter prepoznati potenciale kulture in umetnosti, h katerim lahko enakopravno prispevajo vsi akterji v kulturi, torej tudi nevladne organizacije in samozaposleni. V delu nastajajočih izhodišč ministrstva za prenovo kulturnega modela, ki govorijo o NVO in samozaposlenih v kulturi, je kar nekaj nepopolnih ugotovitev.
Za nevladne organizacije je ključno izhodišče ustanavljanje Agencije za umetnost, ki po našem mnenju pomeni odmik do opolnomočenja. Predlog lahko razumemo tudi kot nepremišljen poskus reševanja neposlušnih in neprilagojenih »alternativcev«, kot nas velikokrat vidijo na MzK. Asociacija bo v prihodnjih mesecih organizirala strokovni posvet, kjer bomo razmišljali tudi o uspešnih modelih agencij po svetu ter o dobrih in spodletelih praksah ustanavljanja domačih agencij (Slovenski filmski center in Javna agencija za knjigo), ki bi jim bilo treba poleg zagotavljanja sredstev za njihovo delovanje zagotoviti avtonomijo, torej ločiti politiko od stroke ter opolnomočiti njihovo strokovnost.
Drugi predlog, ki ga podaja ministrstvo in ki gre po našem mnenju v nepravo smer, je prenova kulturniške zbornice v poklicno institucijo. Kulturniška zbornica je fantom in ne služi več svojemu namenu. V Asociaciji smo že pred leti predlagali njeno prestrukturiranje v inštitut za raziskovanje in monitoring kulturnih politik. Pri tem še vedno vztrajamo, saj menimo, da ministrstvo poskuša vzpostaviti zbornico po modelu zdravniške in odvetniške zbornice. Ta predlog je obsojen na neuspeh, saj umetnost nima in ne more imeti svojega poklicnega kodeksa, na podlagi katerega bi se organizirala.
Za opolnomočenje nevladnih organizacij v kulturi mora biti izpolnjen pogoj, to je umestitev in prepoznavanje nevladnih organizacij kot ključnega dejavnika v kulturi v krovni zakonodaji ter posledično zagotavljanje primernih sredstev za delovanje in razvoj. Tukaj govorimo predvsem o strukturnem financiranju, kot ga poznamo v javnih zavodih, ki poleg programskih sredstev vključuje sredstva za hladni pogon, infrastrukturne podpore ...
Nekateri samozaposleni so prepričani, da bo njihov položaj ostal enak ali se še poslabšal, dokler bodo nevladniki med seboj tekmovali za pičla sredstva ministrstva. Kakšna je tu lahko vloga Asociacije? Ali bi se morala kot nekdaj sindikati boriti za najnižji možni dohodek?
K izboljšanju razmer za delo samozaposlenih ustvarjalcev v kulturi in njihovi povezanosti bi lahko prispevala tudi celostna informacijska točka. Potrebo po njej so izrazili samozaposleni. Asociacija na različnih ravneh poudarja in uresničuje pomen kakovostnega celostnega informiranja samozaposlenih v kulturi z zagovorniškimi dejavnostmi, različnimi delavnicami, predstavitvami poklicnih potencialov statusa samozaposlenih v kulturi in strokovnimi svetovanji, ki jih brezplačno ponuja svojim članom in drugim. Neredko se posamezniki obrnejo na Asociacijo za pojasnila o administrativnih vprašanjih. Zaradi naše široke mreže in strokovnega poznavanja področja vedno skupaj pregledamo problem in tudi rešimo.
Pri samozaposlenih opažamo pomemben zakonodajni uspeh leta 2016. Gre za zgodbo s fiktivnimi prihodki, kjer je odločba ustavnega sodišča upoštevala ugotovitve Asociacije in Novičnika za samozaposlene v kulturi, da je pripisovanje fiktivnih prihodkov samozaposlenim nepravično in neustavno. Zakon je preprosto predvideval, da tisti, ki zaslužijo manj kot dve tretjini minimalne plače, zagotovo skrivajo svoje prihodke od dela na črno, zato niso upravičeni do nekaterih pomembnih socialnih prispevkov. S takšnimi aktivnostmi želimo pomagati samozaposlenim k lajšanju statusa. Izboljšanje pa lahko prinese zgolj celosten premik odločevalcev, ki morajo samozaposlene prepoznati kot ključen vitalni del kulture.
Kdor vsaj malo pozna razmere v slovenski kulturi, ve, da je v njej veliko nevidnega in neplačanega dela; umetniki, uredniki ... se odrekajo lastnim honorarjem, da bi sredstva preusmerili v izvedbo projektov. Kako se boriti proti temu?
Na vseh družbenih ravneh bi bilo treba dvigniti zavest, da umetnost ustvarja kakovost bivanja vseh prebivalcev. Najprej bi morala kulturo kot eno od prioritetnih področij razvojnega preboja, trajnostnega razvoja in kakovosti bivanja prebivalstva prepoznati vlada. V času gospodarske rasti in ob dogovorih vlade s sindikati o sprostitvi nekaterih varčevalnih ukrepov pričakujemo, da se bo ustavilo zniževanje standardov v kulturi in poskušalo obrniti trende navzgor. Priložnost je tudi prenova kulturnega modela, ki bo prepoznal kulturo kot integralni del sodobne družbe, ki občutno vpliva na njen ustvarjalni in inovativni potencial ter da nevladne organizacije in samozaposleni enakopravno participirajo pri razdeljevanju javnih sredstev za kulturo. Vsekakor pa drži, da kulturo v danem trenutku poganjajo velika odrekanja tistih, ki v njej delamo. V to privolimo zato, ker verjamemo v svoje projekte, sodelavke in sodelavce ter občinstvo. In zato se še naprej trudimo, tudi na račun zdravja, socialne varnosti in udobnega življenja. V kulturi ne delamo zaradi dobička. Želimo le kakovostne razmere za delo.
Po statistikah se zdijo razmere v kulturi odlične, saj podatki pričajo o hiperprodukciji dogodkov, knjig ... Kako je treba po vašem razumeti te statistike?
Treba jih je razumeti v širšem kontekstu in jih pogledati skozi prizmo pogojev delovanja umetnosti. Problem hiperprodukcije je vezan na nerazumna pravila financiranja, ki marsikatere producente in umetnike silijo k intenziviranju programa do konca leta. Nestabilno financiranje ravno tako peha producente in ustvarjalce, da se vsako leto potegujejo za sredstva, te pa zahtevajo nove produkcije. Tudi zadnja sprememba uredbe o samozaposlenih je občutno povišala kvantitativne kriterije v razmerju do kvalitete, kar bo sililo ustvarjalce v še večjo hiperprodukcijo. Razmišljati bi morali v smeri vzpostavljanja stabilnejših pogojev financiranja, vpeljevanja večletnih štipendij brez generacijskih omejitev, podpori koprodukcij in predvsem postprodukcij. Majhno število postprodukcij ne govori o majhni obiskanosti, temveč o tem, da morajo NVO in samozaposleni zaradi razpisnih pogojev vseskozi delati nove projekte, ne pa razvijati poglobljenih večletnih produkcij. Ko se javni pozivi za postprodukcije celo pojavijo, pa, denimo, letos na področju uprizoritvenih umetnosti ni bilo mogoče prijaviti koprodukcije nevladnih organizacij, čeprav je šlo za ločeno financiranje, kjer se stroški niso podvajali.
Na MzK kot spodbudo umetniški ustvarjalnosti razpisujejo dveletno financiranje tako imenovanega avtorskega opusa na področju uprizoritvenih umetnosti, kjer lahko umetniki zaprosijo za občutno večja sredstva kot na drugih področjih in razvijajo dolgoročne nove projekte. To obliko razpisa bi bilo smiselno uvesti tudi na drugih področjih, kjer bi umetnikom ponudili možnosti razvijanja kvalitete, ne pa kvantitete produkcije.
Sedite tudi v NSK, ki je v preteklosti med drugim opozarjal tudi na probleme samozaposlenih, a zdi se, da njegova stališča ostajajo na neki bolj simbolni ravni brez jasnih učinkov. Kje sami vidite pomen te institucije in njen učinek?
Žal tudi NSK deli usodo »brezzobega tigra« kot ostale dialoške in strokovne skupine. Od njegovega nastanka je bilo spisanih veliko predlogov in stališč, ki so se v manjši meri ali pa sploh ne implementirale v razvojne ali zakonodajne dokumente kulturne politike. Ta brezzobost tiči tudi v nerazumevanju njegove avtonomne vloge znotraj kulturne politike. To se je izkazalo ob primeru prejšnje sestave, ki se je spraševala, komu svetuje ta organ. NSK ima odgovornosti ne le v odnosu do nosilca oblasti, ampak in predvsem tudi do civilne družbe v kulturi. NSK bi moral vztrajati kot avtonomen in transparenten organ civilne družbe s polnimi pooblastili kulturnega ministrstva, ki bi strokovno odpiral relevantne kulturno politične teme in seveda s primerno glasnostjo (p)ostal neodvisen korektiv kulturne politike in opomnik odločevalcem in centrom moči.
