Prihodnost televizije ali njeni prežeči in speči tigri

»Trg za zabavne vsebine je ogromen. Dokaz za to je, da Netflixova naročniška baza raste, obenem se povečuje število odjemalcev HBO.« Približno tak zapis najdemo v letošnjem prvem četrtletnem poročilu družbe Netflix, ki svojim naročnikom omogoča ogled televizijskih in popularno kulturnih vsebin na spletu. Netflix in sorodni ponudniki kažejo, da se je način uživanja TV vsebin precej spremenil – tudi pri nas.

Svojevrsten preboj je Netflix napravil leta 2013, ko je na svojem portalu naenkrat in v celoti lansiral vseh 13 delov svoje izvirne TV serije Hiša iz kart. Ta poteza je Netflixu prislužila članek na naslovnici New York Timesa, saj je bil ta spletni ponudnik prvi, ki se je odzval na spreminjajočo se naravo gledalstva popularno kulturnih vsebin.

Po eni strani se je v začetku tega stoletja spremenila sama narava TV serij. Skrivna naveza in Sopranovi, ki jih je družba HBO (ta svojim naročnikom omogoča gledanje vsebin na zahtevo) lansirala konec devetdesetih let, sta sporočali, da nekdaj necenjeni televizijski format ponuja neizmerno kreativno, igralsko, izvedbeno moč. Scenaristična, igralska, režijska elita Hollywooda je v tem obdobju začela prehajati v k snovalcem TV serij, ki so kritike navduševale bolj kot hollywoodski film, obenem pa privlačile množice navdušencev po vsem svetu.

Drug pomemben faktor je bil razvoj digitalnih tehnologij, ki je spremenil način konzumiranja TV serij. Če so ob predvajanju priljubljenih nadaljevank v preteklosti ulice mest osamele, ker so se ljudje zgrnili pred TV ekrane, je v 21. stoletju predvsem mlajši gledalec do svojih priljubljenih TV vsebin lahko začel dostopati prek osebnega računalnika in spleta.

Netflix je s serijo Hiša iz kart pravzaprav zgolj formaliziral tisto, kar se je v svetu potrošnje TV vsebin dogajalo že od začetka tega stoletja. Produkcijo t.i. kvalitetne televizije je povezal z novimi gledalskimi navadami, s t.i. binge-watching (ali gledanjem na mah). Netflix trenutno velja za najbolj uspešnega ponudnika vsebin, obenem pa ima v podjetjih, kot sta Hulu ali Amazon, ki takisto producirata svoje originalne TV serije in jih ponujata naročnikom na spletu, velike tekmece.

Posledice in izzivi

Drugačen način gledanja ima več implikacij. V prvi vrsti odjemalec TV vsebin odloča, kaj bo gledal, kdaj in koliko časa. Nov način gledanja vpliva tako na razmerje TV vsebin do oglaševalcev kot do strukture nadaljevank. Klasične televizije so prednost dajale nanizankam, saj so te s tem, ko so v okviru ene epizode ponudile zaključeno zgodbo, omogočale lažje ponavljanje programa, ne da bi pretirano zmedle gledalca, medtem ko danes pri družbah, ki živijo od naročnin, prevladujejo nadaljevanke (z zgodbo, ki se razvija iz dela v del tekom ene sezone).

Naročnina Netflixu ali sorodnim ponudnikom je gledalca navadila na konzumiranje vsebin brez oglasov. Posledica tega je, da oglaševalci poskušajo svoje produkte umestiti v same serije, po drugi strani se spogledujejo s serializacijo reklam, ki naj bi bila bližje novodobnemu odjemalcu TV nadaljevank.

Kljub temu, da Netflix velja za enega največjih producentov in ponudnikov TV vsebin za predvajanje na spletu, so pred njim veliki izzivi, piše Wall Street Journal. Ta družba je odvisna od širjenja naročniške baze in tudi najbolj trepeta pred odpovedjo naročnikov, saj je tako produkcija originalnih vsebin kot odkupi drugih vsebin draga, konkurenca pa vse večja. V tem pomenu si ameriška družba veliko obeta od Kitajske, ki je ena redkih držav, kamor Netflix še ni prodrl.

Prihodnost medija

Vse omenjene spremembe v zabavni industriji nakazujejo, da je klasična televizija s svojim TV programom izgubila svoje tradicionalno mesto. Kako se televizije pripravljajo na drugačnega gledalca, kot ga je poznalo 20. stoletje?

Natalija Gorščak, namestnica direktorice TV Slovenija, ugotavlja, da so gledalci svoje navade spremenili ob večji ponudbi vsebin na zahtevo, ob ponudbi družb, kot sta Netflix in »speči tiger« Amazon, pa tudi ob 4d.rtvslo.si, ki se odvija ob vse večji popularnosti youtuba in ob spremljanju programa na dveh ekranih, t.j. vzporedno na televiziji in prenosniku, tablici ali mobilnem telefonu.

Podobno razmišlja Branko Čakarmiš, direktor programa družbe Pro plus, in ob tem opozarja, da v splošni javnosti velja zmotno prepričanje, da so linearna televizija, spletne videoteke, spletne strani in družbena omrežja nadomestki, da ljudje eno navado ali aktivnost zamenjajo za drugo, pravi Čakarmiš. »Naše izkušnje so nasprotne: to so komplementi, ki so najmočnejši, ko delujejo v sinergiji, usklajeno, vsak s svojo funkcionalnostjo pri predstavitvi in odjemanju TV vsebin.«

Po njegovem pavšalne ocene stanja in napovedi izumrtja televizije izhajajo zaradi zmešnjave pojmov. »TV kot naprava je še vedno najbolj priljubljena, ker želimo dobre TV vsebine spremljati na največjem ekranu, v najboljši resoluciji. Tehnologija sicer omogoča spremljanje vsebin kjerkoli in kadarkoli, a zaenkrat so klasične tehnologije kot sta IPTV in kabel najbolj zanesljive, enostavne in priročne; vsebine spremljamo v živo in v zamiku, a 99 odstotkov časa to počnemo doma.« Čakarmiš je tako optimističen glede prihodnosti televizije. Ta po njegovih besedah še nikoli ni bila tako obetavna. »V ZDA sproducirajo sto odstotkov več serij kot pred petimi leti, število TV programov v TV paketih se je v 10 letih izjemno povečalo, novi spletni ponudniki prihajajo, nastajajo in se širijo globalno.« Vselej bo zmagala najboljša vsebina, je prepričan Čakarmiš.

Voyo in RTV4D

Pro Plus se je dokaj zgodaj začela prilagajati novi situaciji in leta 2010 strateško začrtal pot svojih TV oddaj na spletu. »Lansirali smo prvo naročniško spletno videoteko VOYO (S-VoD ali video na zahtevo za naročnike), ter spreminjali navade gledalcev še pred Netflixom in Amazonom: da si vsebine gledalci lahko pogledajo na mah, da si jih lahko pogledajo kjerkoli in kadarkoli na vseh napravah in da medijske vsebine niso brezplačne. Zadnja odločitev je bila v tistem času revolucionarna, a prava. Danes prav S-VoD v svetu beleži najvišjo rast. VOYO tudi pri nas postaja vedno bolj priljubljen.«

RTV Slovenija gledalcem ponuja storitev RTV4D, vsebine za mlajše ponuja tudi na youtubu. A to ni dovolj, pravi Gorščak in dodaja: »Idealno bi bilo, da bi – podobno kot sta letos od 1. oktobra dalje storili javni televiziji v Nemčiji, ZDF in ARD – prešli s programom za mlade eksperimentalno na splet, pred tem pa ukinili katerega od programov oddajanega preko zemeljske mreže (YLE je npr. program za švedsko manjšino na Finskem prenesla na splet in ukinja zemeljski program) in dodali ponudbo tujega (visoko kakovostnega, predvsem evropskega) programa za registrirane uporabnike za določen čas. Zavod je strategijo zastavil v smeri razvoja predvsem slovenskih (neodvisnih producentov in lastnih) vsebin na vseh platformah, čaka pa nas predvsem sprememba načina dela in organiziranosti, ki ovira sodobnejše pristope in načine dela.«

Obenem na RTV Slovenija testira t.i. hibridno televizijo, ki bo prostor za dodatne vsebine, denimo omogočanje gledanja gluhim in naglušnim (dodan znakovni jezik ali podnapisi) in zvočni opisi za slepe in slabovidne.

Čakarmiš je prepričan, da je prihodnost zagotovljena tudi za TV programe. »Največje število gledalcev bodo ti privabljali s priljubljenimi serijami, posebnimi dogodki, informativnim programom, spektakularnimi šovi, športnimi dogodki, ki jih želimo spremljati zdaj, v živo,«. Nišni programi pa lažje selijo na video na zahtevo. Oddaje in serije za mlade gledalce ali digitalne domorodce, kot jih imenuje Čakarmiš, Pro PLus ponuja v videoteki VOYO, denimo s serijo V dvoje, zabavno oddajo Alfa Mikič in Skečoholiki.