Tiskane izdaje
Kakšna je razlika med dečki in deklicami? Zakaj sem jaz deček, ne deklica? Kaj oče pomeni sinu? − to je le nekaj vprašanj iz učbenika o moškosti, ki ga je lani izdala šanghajska izobraževalna založniška hiša, konec leta pa so ga odobrili kot del učnega programa za četrti in peti razred osnovne šole. Učbenik ima naslov Xiao xiao nan zi han, v prevodu »majhen možak«.
Potreba po takšnem šolskem gradivu sama po sebi opozarja na krizo, ki jo Kitajska doživlja po tridesetih letih izvajanja politike enega otroka. Dečkov je več kot deklic, a so vse manj moški, kot bi se to od njih pričakovalo. Ti fantje so nežni, nesamostojni, bojazljivi in jokavi. Zato jih je, kot so prepričani nekateri pedagogi, treba v prihodnje vzgajati v drugačnem duhu. V njih je treba razvijati občutek odgovornosti in poskrbeti za to, da bo močno Kitajsko v bližnji prihodnosti vodila trdna roka. Moška, seveda.
Toda takšnih fantov je skrb vzbujajoče malo in Kitajci sami sebe vse pogosteje imenujejo »narod, ki je izgubil moškost«. Mnogi za to krivijo politiko enega otroka, ki je v dolgem obdobju od leta 1979 pa vse do leta 2015 spreminjala način vzgoje edinega potomca. Še zlasti v družinah, v katerih je bil ta edini otrok sin, so tako oče in mati kot tudi oba dedka in obe babici pazili na to, da ni bil edinec nikoli za nič prikrajšan, da je vedno sedel v naročju enega od njih, da so ga varovali v vseh mogočih okoliščinah, da je imel zajamčeno prihodnost … Hkrati so odpravili prakso obveznega fizičnega dela v tovarnah in na poljih, s katero si je pokojni vodja Mao Zedong prizadeval okrepiti mestno mladino, v šolah namenjajo vse manj pozornosti telesni vzgoji, mučni izpitni sistem pa zahteva vse več sedenja ob knjigah. Na koncu so družine, ki so tradicionalno bolj povzdigovale sinove kot hčerke, kot rezultat vsega tega pogosto dobivale moške mehkužneže ali ženske razbojnice. Deklice so namreč prav zato, ker so bile edinke, zrasle v samozavestne, pogumne in ambiciozne mlade ženske.
»Zame je bilo dovolj vstopiti v nakupovalni center in obiskati oddelek, kjer prodajajo kozmetiko,« pravi Qian Luding, novinar kitajske osrednje televizije. »Ko sem videl, da kreme za obraz pogosteje kupujejo moški kot ženske, mi je bilo jasno, da živimo v času 'puhcev'.«
»Puhci« pravijo nežnim, negovanim mladeničem, ki bi se stopili na malce močnejšem soncu ali v malce težjih življenjskih razmerah. Številni kitajski pedagogi, politiki in strategi so začeli na ta pojav gledati kot na resno nevarnost, ki ogroža ne le zunanji ugled Kitajske, temveč tudi državno varnost.
Panvzhodna mehka možatost
Pa vendar kitajska politika nadzorovanja rojstev ni edini razlog za takšno preoblikovanje moškosti. Ta trend je namreč očiten po vsej vzhodni Aziji, pri čemer ga deloma pripisujejo močnemu vplivu, ki ga ima južnokorejska pop kultura na mlade ljudi po vsej celini. Zvezde azijskih estradnih odrov so namreč popolno nasprotje, denimo, članov skupin Red Hot Chili Peppers ali Guns N' Roses, da sploh ne omenjamo »težkih metalcev«, kot so Metallica ali Rammstein. Prav Južni Korejci so svojo »mehko silo« v resnici naredili mehko, s tem ko so njihovi junaki, za katerimi norijo mladi po vsem svetu, predvsem lepi in nežni mladeniči, kot so Rain ali člani skupine BTS. Ti fantje imajo pobarvane lase, naličene oči, gladek obraz, celotna pojava je bolj nežna kot možata. To so sodobni hvarangi − »cvetni vitezi«, ki so bili v starodavnem kraljestvu Sila (od leta 57 do leta 935 našega štetja) negovani kot popolna kombinacija učenega, moralnega in lepega bojevnika, vitezi, pripravljeni na to, da z znanjem, vero in vrhunskimi borilnimi veščinami, ki so se jih naučili pri budističnih menihih, branijo kraljestvo in njegove kulturne svetinje.
Panvzhodna mehka možatost, kot je ta pojav poimenoval Geng Song, profesor hongkonške univerze, je postala povezujoči pojem azijskega odgovora na globalno sliko hegemonistične možatosti transnacionalnega poslovneža. In medtem ko prihaja z Zahoda poslovnež z raskavim glasom, širokimi rameni in nabildanimi mišicami pod drago obleko, je na Vzhodu novi ideal moškosti »cvetni vitez« (v Južni Koreji), »fant, ki jé travo« (na Japonskem) ali »topli fant« (na Kitajskem). To je moški, ki ne misli predvsem na seks, temveč so pri njem v ospredju čustva, moški, ki je − v nasprotju z mačistično tradicijo − nežen do žensk in se dobro počuti v samoti.
Kitajska ni edina, ki jo je začelo skrbeti za moškost naroda. Na Japonskem že dolgo razpravljajo o tem, ali so soušoku danši, kar dobesedno pomeni »fantje, ki jedo travo«, nova nevarnost za demografijo in porabo. Ti fantje so nekakšna oblika tihega upora proti mačističnim in materialističnim vrednotam, ki so se skupaj z nabildano ekonomijo razbohotile v osemdesetih. V nasprotju z očeti, obsedenimi s kariero, ki so svoj poslovni uspeh izkazovali z dragimi avtomobili in urami, ki so bili člani prestižnih golfskih klubov in ki so dominirali nad svojimi tajnicami kot vsemogočni bogovi (in pogosto tudi kot vsiljivi ljubimci), se zdaj sinovi raje ukvarjajo z gojenjem solate na hišnih vrtovih, fotografiranjem lepe pokrajine in urejanjem doma. V odnosih z dekleti najpogosteje ne želijo narediti prvega koraka, račun za večerjo raje razdelijo, kot da bi se šli kavalirja, in seks zanje nikoli ni prvi cilj. Ne jedo mesa, kot pravijo na Daljnem vzhodu, raje jedo travo. Zato tudi ime soušoku danši.
In medtem ko je v vseh treh starodavnih kulturah – kitajski, korejski in japonski – mogoče najti sliko nežnega moškega, ki je vedno zelo izobražen, izrazito lep in dovolj pogumen, da se ne podredi tradicionalnim opredelitvam moškosti, je sodobna družba v dilemi. Kako bodo Kitajci uresničili »kitajske sanje«, Korejci dosegli nacionalno združitev, Japonci pa preprečili »belo kugo«, če se moški mažejo s kremami in vzdihujejo nad romantičnimi pokrajinami?
Mehka moškost
Majhni Kitajci se bodo od zdaj o moškosti učili v šolah, Korejci se bodo lahko utrdili med obveznim služenjem dveletnega vojaškega roka, medtem ko bodo Japonci še naprej tudi pozimi hodili v kratkih hlačah, da bi se naučili trpeti in da bi bili močnejši od mraza, s tem pa tudi od različnih življenjskih težav. Je pa v vseh treh družbah slišati glas, ki poziva − ne k renesansi možatega silaka, temveč k vzgoji sodobnega moškega.
»Kako dečke naučiti tega, da bodo možati in hkrati moderni?« se sprašuje Wang Wenwen, kolumnistka kitajskega časopisa Global Times. Kako poiskati pot med hegemonistično moškostjo, ki določa prevlado moškega v družbi in upravičuje podrejenost žensk, in »toplim dečkom«, ki je pozoren do deklet in indiferenten do zahodnjaške komercializacije ljubezni?
Mar ni, se sprašujejo kitajski in japonski sociologi, mehka moškost znamenje svobodne družbe, v kateri je mogoče izbrati življenjski slog in s tem tudi odnos do sebe in drugih? Mar ni prav to dokaz poguma in moči naroda?
Za kitajske oblikovalce izobraževalnega programa takšni argumenti ne zvenijo dovolj prepričljivo. Dečkom so v šolah vsilili nov predmet. Pravega moškega, je zapisano v učbeniku, ne opredeljuje zgolj odnos do žensk, temveč tudi vedenje v podjetju, na borzi in na trgu. »Zakaj moramo biti obzirni pri naložbah in upravljanju denarja?« Tako se glasi naslov ene od lekcij, ki se jih bodo kitajski šolarji učili od letos. Kaj bodo v tem času prebirale deklice, še ni jasno. Morda se bodo igrale na šolskih dvoriščih. One o tem vprašanju že tako ali tako vse vedo.
