Ob tokratnem večeru radijskih simfonikov oznaka simfonični koncert pravzaprav ni na mestu: spored se je posvetil Chopinu, ob njegovi obletnici. Programska konstelacija z obema klavirskima koncertoma je, priznajmo si, z notranjega glasbenega vidika nesmiselna.
Ciklus Simfonikov RTV Slovenija
En Šao, dirigent
Elzbieta Karas Krasztel in Miha Haas, klavir
Cankarjev dom, 25. 2. 2010
Ob tokratnem večeru radijskih simfonikov oznaka simfonični koncert pravzaprav ni na mestu: spored se je posvetil Chopinu, ob njegovi obletnici. Programska konstelacija z obema klavirskima koncertoma je, priznajmo si, z notranjega glasbenega vidika nesmiselna; raven sešitek pač. Vendar se je v Glasbeni produkciji RTV porodila zaradi priložnostne zamisli, ki je na našem prizorišču vsekakor konstruktivna, saj je bil njen namen spodbuditi naš t. i. pianistični naraščaj in s Chopinovima skladbama omogočiti uveljavitev novih poustvarjalnih moči. Če je torej projekt želel premeriti mladi potencial slovenske pianistične scene, se bo ta, s pedagogijo na čelu, ob izidu gotovo ozrla vase in se zamislila. Razen če sama meni, da je en sam pianist, ki mu je po končanih postopkih natečajna žirija pripisala, da je »sposoben korektno izvesti razpisano glasbeno delo« (navedek iz pojasnila v koncertnem listu), zadovoljiv rezultat. Zgolj ponovimo dejstvo: iz izhodiščne kvote (trinajst pianistov) ni bilo mogoče - vzroki nas tu ne zanimajo - spraviti skupaj koncertantne dvojice, ki bi izpeljala dogodek, kakor si ga je prireditelj zamislil.
Problem »korektnosti« in, brez zamere, tudi pristojnosti za odločanje o njej se je po drugi strani kazal na samem koncertu, pri čemer imam v mislih žirantkin nastop. In tudi orkester. Je bil njegov delež, v obeh koncertih občutljiv zaradi lastne šibkosti, izveden korektno? Ne, saj En Šao med simfoniki ni dosegel niti temeljnega zvočnega ravnovesja in so trobila spet udrihajoče izstopala iz svojih harmonskoritmičnih vlog, tako da so se orkestrske intervencije tja do finalov (odpevi) stopnjevale v srhljivo perverzijo Chopinovih togih preoblek klavirsko »mišljenega« tkiva. V zloglasno nerodnem solohornističnem spremljevalnem položaju (realizacijo gre zaupati najbolj izkušenim) je imel simfonik novinec spremenljivo srečo, nazadnje pa je zablestel v kratkem, v terasi odmeva postavljenem cor de signal (Drugi koncert).
Slišana storitev Elzbiete Karas Krasztel v Prvem koncertu ni bila takšna in tolikšna, da bi jo človek hvalil. Kritično pretresali pa je tudi ne bomo: pianistka žirantka je »programski zasnovi pomagala iz zagate« (koncertni list). Celovitejši zamah je pokazal Miha Haas v Drugem koncertu. Interpretova bistvena odlika je zaokroženo zveneče, v temelju pravzaprav možato nastavljeno bivanje v celotni skladbi, ki pa ji koncertantnega parta, njegovega širokega notranjega premera med nokturnalnim petjem in izrazitim plesnim nabojem, pianist vendarle ne obuja s sproščenostjo, najdeno onkraj njegovih enot, taktnic, bazičnega metričnega utripa. Tudi glede čisto »prijemalskih« vprašanj/nians v odnosu med gibalno-smernostno in fioriturno plastjo Chopinove substance bi kazalo raziskovati naprej.
Lutosławski (Mala suita) in Krauze (Skladba za orkester št. 2) sta služila kot uvod in vezivo. Zvočni izvajalski standard radijskega orkestra je bil z njima znatno višji kakor pri Chopinu.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela