Ana Celjska, prva kraljica iz naših krajev

Zgodovina Celjskih je pravi vir navdiha za pisce kriminalnih, spletkarskih in ljubezenskih zgodb, čeprav ni bila ljubezen v srednjem veku nikakršen vzrok za sklenitev zakonske zveze. Štel je krvni kapital. Tudi Ani Celjski, prvi kraljici, ki je prišla iz slovenskega prostora, je do prestola pomagala njena modra kri poljske dinastije Piastov. Anin precej naključni vzpon pa je zelo dvignil celjsko rodbino.

Ana Celjska, poljska kraljica, je bila doslej bolj ali manj prezrta tako v slovenskem kot v poljskem zgodovinopisju. Po novem pa lahko življenje kraljice, ki je otroštvo preživela v družini celjskih grofov, pobliže spoznamo. Raziskala ga je Maja Lukanc v diplomski nalogi pod mentorstvom akad. prof. dr. Petra Štiha, njeno delo pa so lani nagradili s Prešernovo nagrado študentom. Lukančeva je opravila res izjemno delo, saj je virov zelo malo, vse tiste, ki vendarle obstajajo, je preverila in ob tem odkrila nekatere napake, odkrila marsikaj novega ter odprla nova vprašanja. Del Aninega doslej precej skritega in nepoznanega življenja je Lukančeva predstavila na predavanju ob 600. obletnici smrti Ane Celjske.

Ena največjih poznavalk in avtorica knjig o grofih in knezih Celjskih Rolanda Fugger Germadnik, skupaj z Lukančevo se bosta maja podpisali pod novo knjigo o Ani Celjski, je dejala, da o prvi kraljici iz rodbine Celjskih nismo vedeli tako rekoč ničesar: »Zapisano je, da je bila grda in da je na Poljskem niso marali. Ugotovitve Maje Lukanc pa kažejo, da jo lahko postavimo ob bok Barbari.«

Krvni kapital

Ano je v slovenskem prostoru zasenčila Barbara Celjska, ki je po poroki s Sigismundom Luksemburškim postala trojna kraljica – ogrska, nemška in češka. Ana in Barbara sta bili sorodnici, njuna deda sta bila brata. Večje veljave pa Ana ni dobila niti na Poljskem. Bila je druga žena poljskega kralja Vladislava Jagela, ki je šele s četrto ženo dobil moškega potomca. Dva sta postala poljska kralja, eden izmed njiju, Kazimir, je nevesto poiskal znova v celjski rodbini, poročil se je namreč z Elizabeto Habsburško, Barbarino vnukinjo.

Čeprav je bila v Barbarini senci, je verjetno prav Anina poroka omogočila tudi Barbarino. Ana je bila namreč vnukinja Kazimirja Velikega, zadnjega poljskega kralja iz dinastije Piastov. Pod njegovo oblastjo se je Poljska razcvetela. Ni pa imel sina, poljski prestol je nasledil ogrski kralj Ludvik Anžujski, ki je dobil v skrbništvo Kazimirjevi hčeri, torej tudi Ano Poljsko. Seveda je Ludvik želel poljski prestol ohraniti za svojo hčer, zato je moral Ano poročiti nekam drugam. In je našel Viljema Celjskega, sicer bratranca Hermana II. Celjski so bili ravno prav visoko oziroma nizko na takratni družbeni lestvici, kot ugotavlja Lukančeva. Pa še Celje je bilo ustrezno daleč ... Viljemu in Ani Poljski se je rodila hči Ana Celjska.

O Ani Celjski ne vemo niti tega, kdaj se je rodila. Bilo je med letoma 1380 in 1388. Kmalu je ostala sama, brez staršev. Oče Viljem je umrl leta 1392, mati pa se je že dve leti po njegovi smrti poročila in svojo edinko Ano pustila v Celju, kjer je zanjo skrbel Herman II. O navedbah, da so Ano na celjskem dvoru zapostavljali in da je živela pravo žalostno življenje pastorke, je Lukančeva vzbudila velik dvom.

Ko Herman zavriska

Preden je šel Herman II. leta 1396 v slavno bitko pri Nikopolju, je v testamentu precej prostora namenil prav Ani Celjski, delček je namenjen sinu Frideriku II., drugi otroci, skupaj z Barbaro, sploh niso omenjeni z imeni. Interpretacij, zakaj je Ana v testamentu tako zastopana, je več, razlaga Lukančeva: »Ali je bila najstarejši otrok v razširjeni družini ali zato, ker je bila hči princese in krvni kapital je takrat ogromno pomenil. Se je pa Herman ravnal po Viljemovih navodilih. Vsekakor je že to, da je omenjena, po mojem mnenju dokaz, da je bila integrirana v celjsko življenje. Če bi bila spregledana, dvomim, da bi ji namenil 20.000 zlatnikov oziroma guldnov. To je bil ogromen znesek.«

Poroko varovanke je Herman dočakal. Šlo pa je za pravo presenečenje. Poljski prestol je po smrti Ludvika Anžujskega res dobila njegova hči Jadviga. Ta se je poročila z litovskim velikim knezom Vladislavom II. Jagelom, ki je po njej postal poljski kralj. Jadviga pa je umrla in na smrtni postelji je menda prosila, naj se Jagelo poroči z Ano, edino preostalo naslednico dinastije Piastov. Ta poroka naj bi bila omogočila legitimacijo Jagelovega položaja na prestolu. In so nekega dne prišli poljski odposlanci v Celje. Hermanu so se zasvetile oči, razlaga Lukančeva: »Zanj je bil to 'bingo'. Te poroke sploh ni pripravljal, kot je preostale. Odposlanci so se pojavili in so rekli: 'Želimo si, da si naš sorodnik, sorodnik s poljskim kraljem.'«

Grda in radoživa orlica?

Ana je v Krakov prišla 16. julija 1401, kjer so ji pripravili slavnostni sprejem. Veseli so bili, da se je vrnila njihova kri domov. V Krakovskem koledarju so zapisali: »In tako se je orel, čeprav je bil zletel v druge kraje, zdaj s pomočjo božanske naklonjenosti vrnil v poljsko kraljestvo na nenavaden način. Omega se je vrnila k alfi in omenjena devica Ana, dragoceno orlovo perje, se je ustalila na Krakovskem gradu, na svetem kraju.« Očitno pa kralj le ni bil tako navdušen nad svojo novo orlico, saj sta se poročila več kot pol leta kasneje. Po eni razlagi je bilo krivo dejstvo, da je znala samo nemško, po drugi pa jo je kralj zavračal, češ da je »pomanjkljive lepote«. Dokaza za to ni, pravi Lukančeva: »Kakšne hujše hibe ni imela, saj je lahko jezdila. Mogoče je imela kakšno kožno bolezen. Ampak nič določenega ne piše, samo da je nelepa.«

S svojo 30 let mlajšo nevesto se je Jagelo vendarle poročil, slavje je trajalo več dni, tako kot tudi leto kasneje, leta 1403, ko so Ano okronali za poljsko kraljico. In potem so samo še čakali na sina. Po petih letih zakona je bila Ana noseča, Jagelo pa kakšnega posebnega navdušenja ni pokazal. Prav nasprotno. V Aninih sobanah so se porušile stene in mislili so, da je to zaradi kraljičinih divjih posteljnih aktivnosti – Jagelo je Ano obtožil prešuštva. Ljudstvo pa je Ani stopilo v bran, kralj je bil na koncu obtožen lahkomiselnosti in je moral umakniti obtožbe. Sicer je Jagelo od svojih štirih žena kar tri obtožil prešuštva. Ana je potem rodila hčer Jadvigo, ki so jo pri petih letih razglasili za dedinjo.

Anina vloga

Ana Celjska je za nas pomembna, ker je bila kraljica iz rodbine, ki je imela središče v slovenskem prostoru, razlaga Lukančeva. Dejstvo, da je bila kraljica, ne pomeni, da je bila vplivna: »Veliko vprašanje je, koliko je takrat ženska sploh imela vpliva. Po drugi strani pa je bila za Celjske gotovo pomembna. Že da si v svaštvu s poljskim kraljem, velikim litovskim knezom, je bila velika stvar.«

Čeprav se prav veliko Aninih dokumentov ni ohranilo, je znano pismo, ki ga je pisala koncilu v Kostanci, v katerem je opisala način pokristjanjevanja v Litvi. Napisala je, da križniki prinašajo trpljenje in bolečino, da se grozot ne da opisati z besedami in da nemški viteški red meče slabo luč na krščanstvo. »Pismo je zelo presenetljivo in kaže, da le ni bila tako pasivna. Spet je vprašanje, ali ga je napisala ona ali ga ji je kdo narekoval. Danes se ne moremo postaviti v miselni svet oziroma politično realnost ljudi pred več kot pol tisočletja,« je opozorila Lukančeva.

Ana je umrla 21. marca 1416 ob štirih popoldne v Krakovskem gradu. Pokopali so jo pod oltar sv. Doroteje v Vavelski katedrali in petnajst let kasneje so k njej položili še hčer Jadvigo, staro 23 let. V katedrali bodo 20. maja v Anino čast pripravili slovesnost, na kateri bodo odkrili spominsko ploščo, celjski škof Stanislav Lipovšek pa bo vodil spominsko mašo v slovenščini.