Tiskane izdaje
Poročilo s fronte, kot je geslo XV. Arhitekturnega bienala v Benetkah, seveda ni mišljeno dobesedno. Ognjena črta pa tokrat premišljeno loči zvezdniške arhitekte, ki jih boste letos v v razstavnih prostorih težko odkrili, od arhitektov, ki delajo domove za ljudi z roba družbe, brezdomce, begunce ipd.
Skratka, za tiste ljudi, ki večinoma še niso slišali za to največjoi arhitekturno razstavo na svetu, kaj šele, da bi jo ksaj obiskali. Bienale se za javnost odpira danes, novinarji pa smo si ga lahko ogledali dva dni pred uradnim odprtjem in med našim sprehajanjem po paviljonih je le nekaj sto kilometrov južneje, na Siciliji, utonilo nekaj deset migrantov ...
Svet se je spremenil
Letošnji bienale je drugačen od prejšnjega 2014, ker se je tudi svet, v katerem živimo, v zadnjih dveh letih precej spremenil. Letošnji kurator, čilski arhitekt Alejandro Aravena je želel, da bi arhitekti predstavili primere, ki kljub težavam, resignaciji in grenkobi nekaj predlagajo in storijo.
Aravenin pristop je v precejšnjem nasprotju s kuratorjem prejšnjega bienala, nizozemskega arhitekta Rema Kolhaasa, ki se je odločil pretrgati povezavo s sodobno arhitekturo v prid arhitekturnih Temeljev, teme bienala.
Araveno so organizatorji bienala izbrali zato, ker je eden najboljših arhitektov mlajše generacije, ki lahko preizpraša rastoče nasprotje med arhiteturo in družbenimi potrebami. Arhitekti tako letos želijo pokazati, da so pripravljeni izboljšati bivalne razmere milijonom ljudi po svetu, tudi tistim najrevnejšim.
Izziv pa tiči v tem, da se pri tem ne želijo odpovedati estetiki, zaradi katere so naša bivališča lahko bolj ali manj lepa. Saj se da graditi tudi s cenejšimi materiali, marsikaj tudi znova uporabiti.
Ekološki, trajnostni ...
Od besed k dejanjem: v Arzenalu – enem od dveh velikih prizorišč, so pa tudi manjša po mestu – takoj naletimo na postavitev, narejeno iz ostankov likovnega bienala. Njegova hčerka, torej arhitekturni bienale, je pokazala, da je mogoče mamine ostanke znova uporabiti. In teh ni bilo malo: 10.000 kvadratnih metrov mavčno-kartonskih plošč in 14.000 metrov kovinskih struktur, ki so zaživele drugo življenje. Bodimo ekološki, bodimo trajnostni, reciklirajmo ...
Razlika med bienaloma je očitna. Na likovnem so razstavljena umetniška dela, na arhitekturnem prevladujejo skice, načrti, makete in fotografije ter bolj ali manj domiselne postavitve tistega, kar razumemo pod pojmom arhitektura. Jasno, hiše, šole, bolnišnice, tovarne, mostovi, letališča in železniške postaje stojijo po vsem svetu, bienale pa ne more biti nekakšen revijalni pregled zadnjih dveh let, ali kongres arhitektov, ki do onemoglosti razpravljajo o pomenu te panoge v današnjem času.
Poceni materiali
In kaj želi pokazati letošnji bienale? Je to tisto, čemur bi lahko rekli arhitektura za revne? Kako graditi v današnjem svetu, kjer je na eni strani peščica ekstremno bogatih ljudi, ki si lahko privoščijo najboljše arhitekte in najsodobnejše materiale, medtem ko imamo na drugi strani milijarde revnih, ki domove gradijo dobesedno iz ostankov. Tudi oni morajo nekje stanovati, graditi z materiali, ki so poceni in dostopni.
Banalnosti in povprečnosti se v arhitekturi ni mogoče izogniti, pa če smo še tako domiselni. S tem se spopadajo, kakor vedo in znajo v vsaki državi po svoje. Da imajo nekateri pri tem precej več smisla in bolj srečno roko, lahko opazi vsak, ki potuje po teh državah in ima dar za tovrstno opazovanje. Pa četudi gradijo s poceni materiali, a pri tem pokažejo neverjetno iznajdljivost in spretnost. Je to estetika revnih?
Če je bambus material revnih, potem je kolumbijski arhitekt Simon Velez mojster njegove uporabe v gradbeništvu. Ali pa vietnamski arhitekti iz biroja Vo Trong Nghia, ki so to pokazali že v svojem paviljonu na Expu v Milanu. Mojstrovine iz opeke in cementa paragvajskega arhitekta Solana Beniteza pa kažejo, da je mogoče pričarati pravljično lepe arhitekturne poteze z najbolj preprostima gradbenima materialoma.
Američani na drugi strani predstavljajo načrte za revitalizacijo Detroita, nekdaj industrijskega velemesta, ki je danes zapuščeno. Ko je hotel predsednik Obama v nekatere dele (natančneje v nekdanje tovarniške prostore avtomobilskega velikana Chryslerj) naseliti migrante, so se lokalne oblasti uprle, čeprav bi s tem oživili povsem degradirane predele. Arhitekt Greg Lynn na ruševinah vidi novo univerzo, dispečerski center Amazona in še marsikaj drugega, kar bi lahko prebudilo nekoč živo mesto.
Resni Nemci
Ko vstopimo v nemški paviljon, vidimo, da so Nemci geslo bienala vzeli najbolj resno. Čisto zares so porušili del sten svojega prostornega paviljona v Vrtovih (Giardinih), pod katerega se je leta 1938 podpisal Hitlerjev arhitekt Albert Speer. To je metafora, ki spominja na padec berlinskega zidu leta 1989, ki je napovedal novo evropsko obdobje. Making Heimat so napisali na vrata, pri čemer je kot dom mišljeno tisto, kar lahko Nemčija kot nadomestek pravega doma ponudi stotisočem beguncev, ki jih je sprejela od zadnjega bienala.
Britanski arhitekti so v razmerju 1:1 predstavili pet modelov novih domov, ki so jih poimenovali ekonomični, na eni od sten piše: Imeti nič, deliti vse. Gre za stvarne skrajno miniaturne modele kopalnice, spalnice in kuhinje, v kateri na majceni steklokeramični plošči ni mogoče skuhati zahtevnejše jedi in v majhnem koritu ne pomiti večje posode.
Les in knjige
Slovenija se predstavlja s strukturo naravne velikosti, ki jo tvorijo lesene knjižne police, na njih pa so knjige, ki dajejo vtis doma. Knjige na temo doma in bivanja so izbrali povabljeni arhitekti, umetniki, kritiki in kustosi z različnih področij. S tem naj bi delili znanje in izkušnje ter vzpostavili kurirano knjižnico kolektivnega znanja v skupno dobro obiskovalcev razstave.
Poleg tega so sodelujoči povabljeni, da za uro ali več postanejo stanovalci in gostitelji tega doma v Arzenalu, kjer bodo v pogovorih in na delavnicah spraševali obiskovalce, kaj danes določa dom. Kustosa razstave sta arhitekta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva, komisar pa Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Organizatorji so na naslove številnih arhitektov že mesece pred začetkom bienala poslali elektronska ali običajna pisma, v katerih so jih prosili, naj na običajnem listu papirja na roko napišejo, kaj je največja težava, s katero se srečujejo pri vsakdanjem delu. Ni pomembno, kakšen je ta problem, samo naj ga opišejo nazorno in kar se le da preprosto. Odgovorov se je nabralo za celo sobo. Tisti arhitekti, ki so jih izbrali, razstavljajo v skupnem prostoru v prvem delu Arzenala, medtem ko so nacionalne predstavitve stvar posameznih držav.
»Kaj pa je arhitektura drugega kot oblikovanje prostora, v katerem ljudje bivajo. Nič več in nič manj: hiše, parki, pločniki, vse ima obliko in nekdo jo mora narisati. Ko to razumemo, lahko začnemo razmišljati o tem, kaj je v našem okolju, kjer živimo, bolj in kaj manj pomembno,« pravi Alejandro Aravena.
Skriti zvezdniki
Rema Koolhaasa tokrat na bienalu sploh ni. Domači zvezdnik Renzo Piano pa predstavlja projekt G124, pod katerim se skriva pozidava milanskega predmestja Giambellino. Tudi David Chipperfield, Norman Foster in Tadao Ando so v Benetkah, vendar se je treba precej potruditi, da jih najdete. Ko bo ta evforija o arhitekturi za reveže mimo, bodo spet lahko delali dih jemajoče projekte za najbolj premožne države in Zemljane.
Alejandro Aravena, ki je tudi v resnici delal arhitekturo za revne, do nedavnega celo v arhitekturnih krogih ni bil znan. Pred leti, ko je bil na povabilo Muzejev in galerij mesta Ljubljana tukajšnji gost in predaval, se zanj ni zmenil nihče. Potem ko je januarja letos dobil najprestižnejšo arhitekturno nagrado na svetu, Pritzkerjevo, in potem ko so ga izbrali za umetniškkega direktorja bienala, je postal svetovno ime. Kako bo njegova slava vplivala na njegovo arhitekturo, bo pokazal čas.
