Tiskane izdaje
Srbska serija Sence nad Balkanom je v Srbiji, BIH, Makedoniji in Črni gori, kjer se je pred nedavnim odvrtelo vseh deset epizod, doživela nesluten uspeh. Ponaša se z rekordno gledanostjo, še zlasti v Srbiji je gledalce prikovala pred male zaslone. Prvo epizodo smo v Sloveniji videli v nedeljo.
Sence nad Balkanom so prva res sodobna serija, posneta v regiji, ki po kakovosti presega njene geografske meje, zaradi zgodbe, umeščene v ta del Balkana, pa bo najbrž zanimanje zanjo težko seglo čezenj. Sodobni so kitarska in elektronska glasba, pod katero je podpisan Magnifico, fotografija, montaža, režija, kar vse bi bilo seveda zaman brez odličnega scenarija.
Dobre igre igralcev z območja Jugoslavije, med katerimi je Sebastijan Cavazza kot Slovenec iz Avstrije, ki so se jim pridružili tudi ruski igralci, med njimi Aleksander Galibin, ne bi bilo treba posebej omenjati, saj nadaljuje igralsko tradicijo jugoslovanskega filma.
Na ravni tujih produkcij
Je pa treba posebej omeniti produkcijo, ki je dvignila standard televizijskega igranega programa v regiji, saj je primerljiva s tujo produkcijo npr. Netflixa, HBO, AMC in je zelo zelo nad produkcijo slovenske televizije. Obžalovanja vredno je že to, da se slovenska nacionalna ali komercialna televizija ni sposobna spustiti v projekt takega kova, nacionalka se ni sposobna odločiti niti, da bi ga predvajala. Je pa na srečo serijo odkupil Planet.
Izvršni producent serije je Dragan Bjelogrlić, ki je nekaj epizod tudi režiral, v njej igra glavno vlogo, sodeloval je pri scenariju in imel zadnjo besedo pri izbiri igralcev, glasbe, prizorišč snemanja itd. Ker je serija že od prvega trenutka naprej razkošna v vseh pogledih, so poleg glavne producentke Radio-televizije Srbije denar prispevali še koproducenti v Rusiji, Srbski krajini in Makedoniji.
Proračun 1,4 milijona na prvi pogled ni majhen, v primerjavi s tujimi serijami na tej ravni pa je, kar pomeni, da so vsi delali za boren denar. Na primer odlična nemška serija Babilon Berlin, ki jo je pred nedavnim v Sloveniji predvajal HBO in katere glavna producentka je bila nemška javna televizija, je stala 40 milijonov.
Ob tem je treba reči, da se je gledalcu že sredi prve epizode Senc Balkana utrnila primerjava s serijo Babilon Berlin, predvsem po načinu filmske pripovedi, temačnih atmosferskih kadrih in dramaturgiji. Nihče ni nikogar posnemal, saj so ju snemali približno hkrati. Sence nad Balkanom so dobre tudi zato, ker niso varčevali s statisti, kostumi, scenografijo in posebnimi efekti.
Scenarij je delo izkušenih piscev, po filmski zgodbi črnogorskega dramatika Stevana Koprivice so ga poleg Bjelogrlića pisali književnika Vladimir Kecmanović in Dejan Stojiljković ter scenaristka Danica Pajović.
Burno med prvo Jugoslavijo
Kriminalka je umeščena v Beograd, v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev poznih dvajsetih let prejšnjega stoletja. To je bil buren čas, Balkan je bil prostor, kjer so se prepletali visoka politika, lokalni interesi, kapital, podzemlje in kriminal. Serija ne prikazuje samo metropolitskega mesta, ampak tudi njegovo obrobje s prostitutkami, zvodniki, umazanijo, bedo, pretepi, alkoholom ... No, alkohol in prostitucija kraljujeta povsod, le na različnih družbenih ravneh.
Nagradnja serije so nekatera manj znana zgodovinska dejstva, o katerih se nam malo svetlika iz šole, mlajšim generacijam pa zaradi drugačnega učnega načrta zgodovine najbrž ne, kar bistveno ne vpliva na spremljanje serije. To so na primer pripadniki ruske Bele garde oz. armade (procarske vojske) generala Vrangla, ki so po zmagi boljševikov v ruski revoluciji pobegnili v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, nosili svoje uniforme in bili oboroženi, predvsem pa so bili kot nekakšna paravojaška formacija nedotakljivi, saj so uživali zaščito kralja Aleksandra.
Med njimi so bili tudi kozaki, po nemški okupaciji in razkosanju Jugoslavije so se postavili na stran nacistov, v seriji pa so prikazani tudi kot trgovci s turškim opijem, zaradi česar se spopadajo z beograjsko in makedonsko mafijo, ki prodaja makedonski opij.
Kozaki so bili manjšina vseh ruskih emigrantov, tako imenovanih prebeglih belih Rusov v Kraljevini SHS, ki jih je vse združeval general Vrangel. Beli Rusi, med katerimi so bili ruski pravoslavni duhovniki, znanstveniki, umetniki, vojaški častniki itd. so v Srbiji ustanavljali družbene, prosvetne in kulturne organizacije. V serijo so poleg dogodkov vključene tudi nekatere osebe iz naše zgodovine, na primer Ante Pavelić, ko je bil odvetnik v kraljevini Jugoslaviji, general Petar Živković, šef kraljeve vlade, ki skriva svojo homoseksualnost, zaradi katere ga izsiljujejo, Musatafa Golubić, pripadnik Črne roke, komunist in sovjetski obveščevalec.
Dejstva in fikcija
Zgodovinska dejstva, ki se prepletajo z domišljijo, so tista, ki morda gledalce najbolj privlačijo. Serija se dotika tudi političnega dogajanja v takratni Jugoslaviji, vzpona nacizma, ilegalnega komunizma itd.
Serija ima hiter tempo, lahko pa ji sledijo tudi tisti, ki nič ne vedo o zgodovini. Jo pač gledajo kot kriminalko. Neke noči kozak Aljoša ubije ruskega pravoslavnega duhovnika v cerkvi za bele ruske emigrante, ki ga je zalotil pri kraji skritih dragocenosti. Zaradi tega dragocenega zaklada se začnejo obračunavanja med raznimi kriminalnimi tolpami, uboj pa začneta preiskovati inšpektorja, ki sta si na moč različna.
Prvi, starejši, ciničen, zapit, veteran prve svetovne vojne in prekaljen v kriminalnih vodah, je Andra Tanasijević Tane, ki ga igra Bjelogrlić, drugi je Stanko Pletikosić (igra ga Andrija Kuzmanović), poln manir in forenzičnega znanja, pridobljenega na pravkar končanem šolanju v Švici, ki se prvič v praksi srečuje s podzemljem in bi vse delal po predpisih. Ukradeni zaklad vročično iščejo ruski emigranti na čelu z generalom Vranglom, ki mu streže po življenju agent Kominterne. Hkrati se z vsemi sredstvi bojujejo za prevlado na trgu z opijem Rusi ter Srbi in Makedonci. Opija in ljubezenskih spletk ne manjka, seksa pa je kar malo preveč.
Prizadeti rusofili
Na serijo seveda letijo tudi kritike, ki se vrtijo okrog večnega vprašanja, kjer je meja med resničnostjo in umetniško svobodo. Seriji potomci ruskih emigrantov in rusofili očitajo zgodovinske netočnosti, med drugim to, da v Kraljevino SHS ni zbežalo 100.000 Rusov, kakor je v njej rečeno, ampak kvečjemu 50.000, in da je bilo kozakov med njimi največ 5000. Še bolj pa jih moti to, kako so prikazani.
Po njihovem mnenju kot vojaška drhal, v resnici pa da so bili zelo organizirani in disciplinirani, ob prihodu so gradili ceste v Srbiji, Makedoniji, Bosni in Sloveniji, delali v rudnikih, bili graničarji na jugoslovanski meji ... Delali so v sprejemnih taboriščih v Mariboru, Subotici, Dubrovniku, kjer so sprejemali povratnike, nekdanje avstroogrske vojake iz Rusije ... Kozake so angažirali tudi kot izkušene borce proti komunistom.
Treznejši pravijo, da so ruski begunci v Srbiji pustili sled v vseh družbenih dejavnostih in zakaj jih ne bi tudi v kriminalu. Sicer pa Bjelogrlić nič ne prizanaša niti Srbom in mnogi v seriji vidijo vzporednice s tranzicijskim obdobjem sodobne Srbije, v kateri kraljujejo korupcija, klientelizem, trgovina s prepovedanim blagom ...
Posebna zgodba je glasba. Magnifico se je po glasbi za serijo Montevideo, bog te videl ki je odražala duh starih časov, v Sencah nad Balkanom odločil za moderen zvok z elementi rocka, ki skupaj z dogodki in preobrati soustvarja napetost.
Obilje kletvic
Tako kot seksa je tudi kletvic veliko, morda za marsikateri okus preveč, a dejstvo je, da je z njimi pretkana srbska vsakdanja govorica. Tistih, ki berejo samo slovenske podnapise in ne poslušajo dialogov v srbščini, obilje kletvic ne bo motilo ali pa bodo prikrajšani za avtentičnost, saj so v prevodu večinoma izpuščene ali prirejene v slovenščino.
Kako je s priredbami in prevodi tako imenovanih južnjaških kletvic v slovenščino, pa vemo – so ponesrečene, zato so v vsakdanjem rabi tudi v Sloveniji kar v izvirnem jeziku.
