Barbari so na obeh straneh vrat

Festival Fabula: mednarodni intelektualci so na okrogli mizi predstavili zanimive poglede na begunsko problematiko.

Mon, 29.02.2016, 21:57; spremenjen: 22:44

Ob množici beguncev, ki že ­nekaj časa prihaja v Evropo,­ se ne gre čuditi, da je letošnja­ ­edicija festivala Fabula usmerila­ tematski fokus prav k njim. Današnja osrednja okrogla­ miza, naslovljena Barbari pred vrati, z uglednimi mednarodnimi gosti je med drugim nakazala, da je usoda­ Evrope odvisna od tega, ali bo znala ob beguncih ponuditi odgovore na sistemske težave.

Pisatelj in predavatelj Igor Štiks, tokrat tudi v vlogi moderatorja, je postavil begunske tokove v širši kontekst leta 2015, v katerem smo po njegovem izgubili veliko iluzij, če pomislimo samo na evropsko škandalozno reševanje grške dolžniške krize, usode množice beguncev, ki bežijo pred vojno na Zahod, ali pa pariške teroristične napade. V Evropi po njegovem ne bo nič več enako, vprašanje pa je, kakšne rešitve ji bo uspelo najti. Po njegovem je težava v tem, da begunci burijo našo domišljijo in si tako ustvarjamo popačene predstave ter predvsem predsodke o beguncih, ki jih vidimo kot tiste, ki bodo ogrozili »naš način ­življenja«.

Podobno pisatelj Peter Verme­ersch, ki je posebej za festival Fabula napisal esej Nočni popotniki, vidi problem v tem, da ob imigrantskih tokovih preradi posplošujemo, ­dajemo pavšalne sodbe, medtem ko bi se morali osredotočiti na partikularne begunske zgodbe in usode. Po njegovem je sodobna politika odgovorna za posplošitve, manjka ji domišljije, da bi ponudila kakšen drug pogled na situacijo, kot je le neučinkovito ­kategoriziranje.

Kdo ne misli

Francoski filozof in eden najvidnejših predstavnikov strukturalizma Jean-Claude Milner se je z analizo grške etimologije besede barbar (tisti, ki je človek kot mi, le da ne govori, saj je grščina edini pravi jezik) pridružil tistim, ki v reakcijah na tujce in begunce prepoznavajo pravi barbarizem. To, da jim ne pripisujemo možnosti govora in mišljenja, nas po njegovem oropa možnosti mišljenja. Zaprta vrata in žice namreč proizvedejo barbare na obeh straneh vrat.

Srbski pisatelj in publicist Teofil Pančić je kritiziral dve prevladujoči­ drži do beguncev, teh sodobnih Drugih, kot jih je poimenoval. Prvi so tisti, ki v njih avtomatično prepoznavajo patriarhalne, religijsko blazne pošasti z nečastnimi nameni­ do naših žensk in našega načina življenja. Drugi so po njegovem sodobni multikulturalisti, ki poveličujejo njihovo drugačnost.­ Po Pančićevem prepričanju je napaka že v tem, da jih vidimo kot Druge, ko pa nočejo biti drugi in drugačni, ampak so vendar isti. Sem prihajajo z željo po boljšem življenju, kar pomeni, da nimajo subverzivnih načrtov in revolucionarnih političnih idealov, želijo si biti le del potrošniške kulture in si privoščiti nakupe v supermarketu kot vsi ostali.

Filozofa Alenka Zupančič Žerdin­ in Srećko Horvat sta ponudila bolj sistemski pogled na problem beguncev. Horvat je podal geopolitično analizo in dokazoval, kako so zahodne sile s svojimi intervencijami v Afriki in na Bližnjem vzhodu zaradi izključno partikularnih kapitalskih interesov ustvarile vojno, krizo, posledično pa tudi begunce. Po njegovem splošne geopolitične situacije ni mogoče rešiti niti s sicer hvalevredno humano pomočjo posameznikov niti s trenutnimi rešitvami EU, torej kvotami za ­begunce ali vračanjem beguncev v Turčijo.

Milner po drugi strani kot velikega geopolitičnega akterja vidi tudi Islamsko državo (IS). Prav zaradi nje in v razmerju do nje so muslimani danes po njegovem v tragičnem položaju. Program IS namreč muslimanom omogoča tri vrste identifikacije: lahko se pridružijo Islamski državi, lahko zgolj potiho simpatizirajo z njo ali pa jo izdajo. Prepričan je, da bo ta politična organizacija glede na njen militantni in sektaški ustroj potisnila evropske muslimane pred tovrstno (tragično) izbiro.

Dobrodošle izredne razmere

Alenka Zupančič je navezala problem beguncev na političnoekonomski okvir. Poudarila je, da kapitalizem po eni strani zahteva brezžičnost, ko pride do prostega pretoka kapitala in blaga, po drugi strani pa neke oblike ovir in žic, četudi v obliki birokratskih ukrepov, potrebuje. Realna žica je neki presežek travmatičnega, ki priča o tem, da begunci niso problem, pač pa so problem naši odzivi nanje. Podobno ni večje grožnje evropski identiteti od raznih (desničarskih) ukrepov, da bi jo zaščitili pred imigranti. Sama je precej pesimistična, po njenem se je Evropa že ­kritično spremenila.

Opozorila je še na zanimiv ­fenomen, kako ob ekonomski krizi ni bilo političnih debat, češ da gre za strokovno vprašanje upravljanja dolgov. To, da ob migrantski krizi spremljamo toliko političnih debat, po njenem ni naključje. Ob raznoraznih političnih debatah o beguncih smo povsem zanemarili politično dimenzijo ekonomske krize. Če zelo strnemo njeno argumentacijo, so bili v času ekonomske krize in v očeh oblastnikov s paketom varčevalnih ukrepov družbeni krivci, denimo, lene barabe brez službe. Ob migrantih je videti veliko več simpatije in denar ni problem, a zato, ker so zdaj oni te »lene barabe«. In prav na ta resentiment računa (desna) politika, ki nas dozdevno varuje pred begunci. Da bi izpeljala svoj ekonomski program, ne potrebuje miru in sožitja, ampak izredno stanje. Po njenem bi zato morali multikulturne debate o tolerantnosti in strpnosti preusmeriti v debate o ekonomskih in sistemskih razlikah.

Prijavi sovražni govor