Tiskane izdaje
Na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter na Arabskem polotoku smo priča zanimivemu oziroma kar grotesknemu paradoksu, ki bi lahko povsem spremenil kulturno in civilizacijsko podobo tega dela sveta – na eni strani novonastali megamuzeji za astronomske vsote kupujejo klasične in modernistične umetnine na Zahodu, na drugi pa v tako imenovani Islamski državi uničujejo izjemne zgodovinske in arheološke artefakte.
Ikonoklazem sicer povezujemo predvsem z vladavino bizantinskega cesarja Leona III. in njegovega sina Konstantina V., vendar gre za relativno širok fenomen, ki sega od Starega Egipta do danes. Tudi ozadja so lahko različna, ob religioznih, ki sicer prevladujejo, so to lahko tudi ideološka, politična, kulturna, estetska ali pa zgolj vandalska, ko se posameznik loti eksponatov v galerijah, muzejih ali cerkvah. Uničevanje spomenikov ni prizaneslo skoraj nobenemu kulturnemu krogu, obsežne sistematične akcije ali vsaj posamezne primere najdemo povsod, od Evrope in Afrike, do Rusije, Indije, Kitajske in Južne Amerike, v zadnjih dveh desetletjih pa je do »renesanse« takšnih principov prišlo v islamskih državah.
Načrten izbris
Starorimski princip damnatio memoriae (prekletstvo spomina) so v različnih obdobjih aplicirali na različne načine, osnovni namen pa ni bil izbris spomina na posameznika temveč na religiozno ali etnično skupnost. Takšnih prijemov so se posluževali protestanti (in kot povračilo protireformacija), v revolucionarnih vrenjih, med velikimi spopadi (uničevanje urbanih središč Londona, Dresdna, Varšave ali Tokia ni bila zgolj kolateralna škoda, temveč tudi načrten izbris kulturne dediščine), med svojevrstne primere ikonoklazma pa bi lahko uvrstili tudi napad na dvojčka svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in na Pentagon kot simbola ameriške kapitalske in vojaške moči.
Dolga tradicija islamskega ikonoklazma
Kot v svoji knjigi Uničevanje spomina poudarja Robert Bevan, arhitektura v oboroženih konfliktih ni več ovira pri doseganju vojaških ciljev, temveč je postala tarča, namen pa je odstraniti vsak fizični dokaz o obstoju posamezne civilizacije na določenem območju. Islamski ikonoklazem ima dolgo tradicijo, vendar bi ga težko opredelili kot najbolj uničujočega v zgodovini, seveda pa imajo aktualni vandalski procesi veliko večji medijski učinek kot podobni ekscesi v preteklosti. Sodobna družba pač funkcionira kot »muzejska«, odnos do spomenikov je dobil skoraj posvečen značaj, artefakti ne figurirajo več kot zgolj lokalni ali nacionalni, temveč jih obravnavamo kot kulturno dediščino celotnega človeštva, zato so reakcije temu primerno ostre.
Korenine ikonoklazma Islamske države številni povezujejo predvsem z vahabiti oziroma naukom Mohameda ibn Abdela Vahabija, ki je zagovarjal puritansko tezo o nujnosti očiščenja vere, med pomembnejšimi elementi tega nauka pa je tudi oster nastop proti vsaki obliki idolatrije. »Ne častilci, temveč ikonoklasti poznajo pravo vrednost in pomen podob«, je zapisal Baudrillard. Vendar ta filozofov argument v tem primeru velja le pogojno, saj bi v vrsti uničenj, začenši z Budovimi kipi v Bamijanu v Afganistanu in razstreljevanjem svetišč in zažigom rokopisov v Timbuktuju, težko govorili o nevarnostih idolatrije, temveč o univerzalnem pojmovanju herezije, po katerem je potrebno odstraniti tako rekoč vsak ostanek preteklih civilizacij, pa četudi nimajo nobenih religioznih ali mitičnih dimenzij.
Težnja po točki nič
Kot »opravičilo« tovrstnih dejanj se neredko pojavljajo teze o posledicah kolonializma in neokolonializma v tem delu sveta ter kot odpor zoper zahodno kulturno hegemonijo, vendar bi s takšnimi interpretacijami težko upravičili razbijanje spomenikov stare Mezopotamije. Bolj smiselna razlaga je težnja po vzpostavitvi točke nič, odpiranju povsem novega poglavja, ki ima dolgo tradicijo tudi na Zahodu, vključno s francosko in oktobrsko revolucijo ter vzponom nacionalnega socializma in fašizma. Islam seveda nikoli ni bila homogena religija, gibanj in doktrin je nešteto, od sufijskega izročila do sporov med suniti in šiiti, ki so sedaj dosegli vrelišče, zato neredki poskušajo s povsem iracionalnimi sredstvi dokončno postaviti zadeve na svoje mesto.
James Noyce v nedavno izdani knjigi Politika ikonoklazma opozarja na vitalno navezo med ikonoklazmom in vzpostavljanjem nove države, uničevanje spomenikov služi tudi kot zastraševanje in utrjevanje politične moči. Poleg že omenjenih religioznih in ideoloških razlogov pa so vzgibi lahko seveda tudi bolj prozaični, od manifestiranja brezobzirne moči in barbarskega vitalizma do nihilizma ali preprosto želje po provokaciji in šokiranju, sicer uničenja ne bi tako z zanosom propagirali na spletnih straneh. In tukaj je tudi povsem preprosta trgovska logika, številne manjše plastike in predvsem izdelke umetne obrti iz srebra in zlata pripadniki Islamske države ponujajo na mednarodnem trgu antikvitet, anonimni preprodajalci in zbiralci pa si manejo roke, saj lahko neprecenljive primerke sedaj dobijo skoraj za bagatelo.
Oblikovanje nove identitete
Ob številnih manjših krajih so Mosul, Nimrud in Hatra ob človeškem doživeli še kulturni genocid, ob tem pa v bližnjih državah Arabskega polotoka milijarde evrov namenjajo nakupu umetnin na dražbah velikih avkcijskih hiš. V katarski Dohi (v Katarju so podobno kot v Saudski Arabiji na oblasti vahabiti) so denimo za delo Damiena Hirsta porabili dvajset milijonov evrov, kar je najvišja cena za še živečega umetnika, sedemdeset milijonov za Rothkovo sliko, stodvajset za triptih Francisa Bacona in kar četrt milijarde za Cezannove Kvartopirce. Podobno je v drugih zalivskih državah, kjer poskušajo tako z megalomansko infrastrukturo, franšizami z muzeji Guggenheim, Louvre in British museum kot tovrstnimi akvizicijami tako rekoč čez noč izoblikovati novo, bolj »kultivirano in sofisticirano« kulturno identiteto. Ne zahodno, kot zatrjujejo, temveč globalno. Morda bi bilo veliko bolj modro, če bi poskušali rešiti kakšnega asirskega krilatega bika lamasuja kot pa da licitirajo za dela v Parizu ali Londonu. Če se bodo takšni vandalski pohodi nadaljevali bomo ostanke starih civilizacij res občudovali le še v muzejih v francoski in britanski prestolnici.
Fares Braizat, profesor na univerzi v Katarju, takšne projekte ocenjuje kot implante, za katerega nihče ne ve, kako se bodo obnesli, prav lahko se zgodi, da bodo že čez nekaj desetletij vsi ti umetni, izolirani otočki kulture in umetnosti zapuščeni in prazni, še zlasti če oblasti ne bodo uporabile bolj premišljenih strategij, da bi se večinsko prebivalstvo z njimi identificiralo. Medtem pa je avtentična dediščina širše regije prepuščena neusmiljeni devastaciji.
