Tiskane izdaje
V Trnovem, kjer je živel in deloval arhitekt Jože Plečnik, je letos njegova zapuščina v rokah restavratorjev, konservatorjev, arhitektov, projektantov in krajinarjev, pri prenovi pa sodeluje ducat ustanov s številnimi strokovnjaki.
Gre za kompleks dveh starih hiš ob Karunovi ulici ter valjastega prizidka, ki ga je Plečnik za potrebe treh bratov in sestre prizidal stari predmestni stavbi na Karunovi 4 med letoma 1923 in 1925. Temu je leta 1926 dodal preddverje in pokrit dostop, po dokupljeni sosednji hiši s pripadajočim vrtom pa je okoli 1930 na južni strani svoje hiše pozidal še zimski vrt.
»Njegova hiša je sama na sebi izjemna kulturna vrednota, saj je ena redkih tako dobro ohranjenih, tako izvirno zasnovanih in opremljenih hiš umetnikov na svetu,« pojasnjuje Peter Krečič, umetnostni zgodovinar, ki velja za enega največjih poznavalcev Plečnikove arhitekture v Sloveniji.
Krečič je več let vodil Arhitekturni muzej, ki je nastal aprila 1972 in deloval v Plečnikovi hiši do leta 1992, ko se je večina oddelkov preselila v prenovljene prostore gradu Fužine. »Dolgo sem se spoznaval s Plečnikovo hišo, naprej kot kustos, pozneje kot ravnatelj Arhitekturnega muzeja Ljubljana. S hišo smo imeli ves čas težave, saj jo je Plečnik pozidal in opremil izjemno skromno – toda povsem zavestno, češ 'za mene bo že, za vas pa lahko naredim palačo.' Po hiši sem osebno pospremil mnoge, tudi zelo vidne osebnosti iz sveta arhitekture, umetnosti, ne nazadnje politike. Nekateri ostareli Plečnikovi učenci so se ob vstopu v Plečnikovo hišo odkrili, kot da bi prišli v cerkev. Eden zadnjih obiskovalcev, ki sem mu razkazal hišo, je bil ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmermann.«
Plečnikova hiša je bila za javnost odprta leta 1974 (vendar ne celotna), leta 2010 pa je prešla v upravljanje Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Tudi oni so srečali z izjemnim zanimanjem obiskovalcev, tudi iz tujine, z avtobusi študentov, ki so prihajali na ogled iz Avstrije, Italije in Švice, s televizijskimi ekipami, eno celo iz Japonske, ki so prišle snemati oddaje o Plečnikovem delu.
Prvič v celoti
Celotna Plečnikova hiša bo po prenovi (dokončana naj bi bila septembra) prvič dostopna javnosti v celoti. Po arhitektovi smrti jo je namreč podedoval nečak, duhovnik Karel Matkovič, ki se je v stari del hiše za nekaj časa tudi naselil. Novi del s prizidki je ohranil takšnega, kot ga je zapustil Plečnik. Začel je urejati mojstrovo zapuščino in korespondenco, ohranil večino izvirnih predmetov in izvirni ambient. Njemu gre zasluga, da se je ohranilo toliko dragocenih predmetov, glinasti, mavčni in leseni modeli različnih projektov, Plečnikova osebna knjižnica in risarsko orodje.
Leta 1970 so dediči hišo in celotno zapuščino prodali mestu Ljubljana, v starem delu hiše, ki ga je Karl Matkovič podaril Šolskim sestram Noterdamkam, pa so prostore zasedali najemniki. Mestna občina Ljubljana jim je zagotovila nova stanovanja in tako pridobila tudi preostali del Plečnikove hiše ter preko ministrstva za kulturo pridobila sredstva za prenovo tudi iz evropskih skladov.
Prenova hiše je bila izjemno zahtevna, saj je Plečnik na mokrem barjanskem področju že sam neprestano reševal problem z vlago, sočasno pa je v hiši uporabljal preproste materiale, veliko lesa in trstike, kar je predstavljalo še dodaten zalogaj za konservatorje. Projekt prenove so zaupali arhitektki Maruši Zorec, ki ima za sabo že podoben projekt prenove grajske pristave v Ormožu, za katerega je leta 2012 prejela nagrado Prešernovega sklada.
Kot je opozorila, je ključno vprašanje, koliko se lahko poseže v izvorno arhitekturo glede na sodobne zahteve in pogoje stroke (statična sanacija, prenovljene instalacije, požarna varnost idr.). »Arhitekt lahko pri takšnih posegih hitro poruši krhko strukturo celote, ob vsaki prenovi pa hiša izgubi svojo prvotno pričevalnost, patino, vonj. Treba je paziti, da je posegov le toliko, kot je res potrebno.«
Prostori, ki jih je zasnoval Plečnik in v njih tudi bival, so pred prenovo ponujali vpogled v intimo arhitektovega doma. So popolnoma drugačni od njegovih monumentalnih arhitekturnih stvaritev. Ti prostori bodo ostali tudi po prenovi takšni kot so bili. Naši posegi so usmerjeni predvsem v drugi del hiše, kjer Plečnik ni interveniral in kjer se bodo odvijali vsi ostali dopolnilni programi muzeja.«
Restavracija predmetov
Ko je Zorčeva skupaj z MGLC, ki je upravljalec Plečnikove hiše, pripravila načrt prenove, so stavbno pohištvo in predmete dobili v roke restavratorji. »Vse predmete, detajle in postavitve v hiši smo fotografirali, naredili dokumentacijo, inventar preselili v konservatorske delavnice in stavbo septembra 2013 zaprli,« je povedala Ana Porok, kustosinja Plečnikove zbirke v MGML. Potem so začeli z delom v restavratorskih centrih.
»Plečnik je velikokrat eksperimentiral, fotografije pa lepil neposredno na steklo. Soočili smo se s problemom, kako to sploh restavrirati,« je pojasnila Ana Porok. »Bil je mojster za uporabo nenavadnih materialov, ki jih je recikliral in izumljal nove oblike. Med predmeti je recimo kip, ki ima podstavek iz podpeškega kamna, v nadaljevanju orlovsko glavo iz brona s svetlečimi kamni, vmes pa veliko kroglo. Geologi so kamne proučili in se je izkazalo, da je krogla iz velikega, obdelanega topaza, čeprav smo sprva mislili, da je steklena, kamni na orlu pa so pobarvani poldragi kamni,« je dodala Ana Porok.
Vse te manjše predmete restavrirajo v svoji muzejski konservatorski delavnici Ščit, v kateri so za čiščenje pripravljeni klobuk, očala, risarski pribor, celo vrečka tobaka in vžigalnik. Drobnega Plečnikovega inventarja je okoli 1800 kosov, ob njih pa je še celotna Plečnikova knjižnica.
Večje kose (okna, vrata, tla, opaži ipd.) so odpeljali v tehnološki park muzeja. Tam so v posebne vreče iz plinotesnega materiala naložili lesene predmete, ki jih zaplinjujejo z dušikom. »Ker v vreči ni kisika, ni življenja. Insekt umre v vseh fazah, tudi jajčeca, pri strupu pa jajčeca lahko preživijo. Insekti so zelo trdoživi. Jajčeca lahko zdržijo tudi 27 do 30 let,« so pojasnili mojstri v delavnici. Predmeti so v dušikovi vreči šest tednov. Dušik proizvajajo z generatorjem, ki iz zraka jemlje dušik in ga v vrečo prepelje skozi steklenico, v kateri ga opremijo z ustrezno vlago. Ko postopek, ki je ekološko prijazen, končajo, dušik spustijo nazaj v zrak.
Soočenje z razsulom
Ostala stavbna oprema je ostala v hiši in jo je prevzel restavratorski center, prenova pa se je začela pod budnim očesom Irene Vesel Kopač iz restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Ko so se v delo zakopali, se je razkrilo, da je hiša v mnogo slabšem stanju, kot so mislili. »Najprej smo načrtovali le nujna vzdrževalna dela,« je povedala Irena Vesel Kopač. »Ko pa smo začeli posegati v konstrukcijo in odstranili beleže, smo videli, da je hiša propadla in je zadnji čas za temeljito prenovo. Stavbno pohištvo je bilo tako ubogo, da je bilo treba vse lesene dele zapliniti ali pa jih z insekticidi prepojiti in premazati.«
Potem so se soočili s težavnimi ometi. Ko so odstranili beleže, so se ponekod dobesedno sesuli na tla. »Ugotovili smo, da se je že Plečnik veliko ukvarjal s sanacijo vlage v hiši. Nekatere zunanje stene je obzidal z opeko, vmes naredil diletacijo za prezračevanje, stene premazal z betumnom in prevlekel z lepenko, na to lepenko pa dodal nekaj centimetrski omet, ki je bil skorajda brez veziva. Hiša je delovala suha, a je znotraj gnila. Veliko ometov v starem delu hiše smo morali odstraniti.«
Naleteli pa so še na druga presenečenja. »Vsi stropi so na trstiki, zato ponekod visijo, ker so pretežki. Velika dilema je bila tudi barvna prezentacija stavbnega pohištva. Na njih je bilo več belih in rjavih plasti. Plečnik je najprej vse pobarval v rjavo in ko je imel v ambientu preveč lesa, ga je od znotraj pobarval v belo (vrata, okna, polkna).«
V prvotno stanje so povrnili tudi nekaj drugih detajlov. Na vhodu so odstranili bakreno streho in jo nadomestili s pocinkano pločevino, kot jo je imel prvotno Plečnik. V prizidku, ki ga je naredil v letih med 1923 in 1925, je zasadil bršljan in trto ter na strehi pustil odprtino, da sta skoznjo rasla. Ko so pred leti menjali streho, so odprtino zaprli, sedaj pa jo bodo zopet odprli, zasteklili in povrnili v prvotno stanje.
Tako kot prej
Maja pridejo na vrsto krajinarji. Za hišo je velik vrt, ureditev vrta pa bo potekala pod strokovnim nadzorom krajinske arhitektke Ane Kučan. Kot je pojasnil direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin, bodo ohranili zelenjavni vrt in čebelnjak. »Tja so hodile Trnovčkanke po sadike solate in skrbele za vrt. Vrt je živel do prenove. In bo živel tudi po prenovi. Naš namen je, da hiša živi tako kot prej.«
V Plečnikovi hiši bo imel MGML več programskih segmentov: v na novo pridobljenem delu bo stalna razstava o Plečniku, muzejska trgovina, večnamenska pedagoška soba, študijski prostori za arhitekte in raziskovalce Plečnika, katerim bodo dostopni njegovi originalni načrti, vzpostavljen pa bo tudi letni atrij za manjše koncerte in predavanja. Na ogled bo znamenit črn klobuk in čevlji, risarsko orodje in pribor, ki ga je uporabljal, očala in makete, večinoma tudi neuresničenih projektov kot sta za Mesarski most v Ljubljani in parlament, ki si ga je zamislil ob ribniku v Tivoliju. Za obiskovalce bo prvič dostopnih tudi okoli 250 dragocenih majhnih glinastih modelov različnih variacij stebrov, ki jih je Plečnik lastnoročno izdeloval.
Kot je povedal Peršin, je »njihov namen, da se Plečnika vzpostavi kot ikono mesta Ljubljane, kot ima Barcelona Gaudíja. Imamo veliko antičnih mest, a Plečnik je samo eden, unikaten in edini. Zaznamoval je naše mesto in brez njega Ljubljana ne bi bila takšna, kakršna je.«
