Tiskane izdaje
Berlin – »Priti v Berlin in govoriti o Heglu – in katera druga tema bi bila primerna glede na to častitljivo mesto in mojo lastno življenjsko delo – in še posebno o Heglovi sovi je kot dobesedno utelešenje izraza prinesti sove v Atene,« je svoje predavanje z naslovom Minervina sova od mraka do zore ali dva odtenka sive začel Mladen Dolar. Slovenski filozof je gostoval na seriji interdisciplinarnih predavanj Dahlem Humanities Center Lectures.
Berlin je seveda mesto, v katerem je Georg Wilhelm Friedrich Hegel ustvaril svoja morda najpomembnejša dela, po mnenju rednega profesorja Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, tudi priznanega poznavalca nemške klasične filozofije, pa je na vrhuncu nemškega idealizma deloval tudi kot sodobne Atene, domovina filozofije.
Ikonski trenutek
»Heglovo prinašanje sove, antičnega simbola filozofije, v tedanje moderne Atene lahko resnično služi kot ikonski trenutek.« Sova je spremljala Ateno (latinsko Minervo), boginjo modrosti in zaščitnico rojstnega mesta filozofije, Atena pa je bila tudi boginja poguma, čistosti, učenja, civilizacije, zakona in pravice, matematike, moči, vojaške strategije in umetne obrti, »torej je njen patronat nad filozofijo vpisan v bolj neurejen mitski kontekst,« je razlagal slovenski filozof. Celo rojena ni bila kot ženska, ampak je v polni opravi in odrasla skočila iz Zevsove glave, »in lahko se vprašamo, kaj pa je bilo s sovo?«
Filozofija je svojo kariero začela z ločevanjem od mita, s prerezom popkovine od arhaične mitske modrosti, s sprejemanjem logosa namesto mita, »toda težko razrešljivo in moteče je, kako kljub temu v svojih nedrjih še naprej proizvaja svojega mitskega drugega.« Popkovina ni bila nikoli popolnoma prerezana. »Ali lahko rečemo, da je mit brez logosa slep, logos brez nekaj mitskega elementa pa prazen?«
Mladen Dolar navaja Theodorja Adorna in Maxa Horkheimerja (Dialektika razsvetljenstva), ki v povzdigovanju uma nad mitom vidita nevarnost, da um v svojem prizadevanju za razsvetljenstvo nehote proizvaja svoje nasprotje: narava in mit, od katerih se poskuša ločiti um, se vedno vrneta na način, ki ga um ne more obvladati. »Potlačen mit, potlačena narava se maščujeta nad umom, ki se pretvarja, da ju nadvladuje.«
Kakšna prispodoba je lahko Minervina sova?
Morda pa je vprašljivo tudi »prispodobovanje«, metaforična uporaba mitov za razvijanje lastne filozofske agende? Avtor navaja Belo mitologijo Jacquesa Derride, ki se ukvarja z mitom, da lahko obstaja filozofski jezik brez mita. Med spraševanjem o tem, kakšna prispodoba je lahko Minervina sova, Mladen Dolar razmišlja celo o možnosti, da se je je Atena znebila, potem ko je postala boginja modrosti in je ptica postala simbol njene odvržene živalskosti, a sova v živalskem kraljestvu ostaja simbol modrosti, ptica, ki lahko vidi tudi ponoči, ki intenzivno vidi tudi tisto, česar mi ne vidimo.
»A to ni tisto, kar je imel v mislih Hegel, ko je vpeljal Minervino sovo, najznamenitejši odlomek vse njegove filozofije, tisti, ki je postal pregovor.« Tako kot Minervina sova, ki vzleti šele, ko se začne spuščati mrak, tudi filozofija vedno pride prepozno za učenje sveta, kakšen bi moral biti, je zapisal v leta 1821 objavljenem delu Osnovne črte filozofije prava. »Filozofija prihaja post festum, dobesedno po zabavi, domena uma, ki jo išče, pa je po čudežu že tam, v čudnem preskoku lahko pozna zabavo, ne da bi se je sploh udeležila.« Kot reče Hegel: kar je racionalno, je tudi aktualno in kar je aktualno, je racionalno.
Slovenski filozof je v Berlinu razmišljal tudi o izmenjavah med Heglom in Heinrichom Heinejem, o Kantovi biti ter o Marxovih Tezah o Feuerbachu, v katerem stoji znamenita ugotovitev, da so filozofi svet samo interpretirali, treba pa ga je spremeniti. »Postavimo lahko preprosto vprašanje: kateri filozofi so svet samo interpretirali?« sprašuje Mladen Dolar in odgovarja: »Takšnih ni.«
V antičnih časih ni bilo razlike med teorijo in prakso, filozofija je učila, kako živeti pravično in srečno življenje, krščanstvo je želelo svet spremeniti v skladu s svojo vero, Spinoza je s svojimi grafiti in knjigami tvegal življenje. »Od tod provokacija, ki jo rad izvaja Slavoj Žižek: filozofi so vedno poskušali spreminjati svet, naj ga končno enkrat pravilno interpretiramo, mogoče bo prav to prineslo spremembe.«
Če ni bilo nikoli nobenega filozofa, ki je želel nekaj tako nedolžnega, kot interpretirati svet, proti komu je torej Marx usmeril svoj zapis? »Predlagamo lahko, da je samo eden kdajkoli trdil kaj takšnega: namreč Hegel. Minervina sova bi bila pravi simbol filozofije, ki vedno pride prepozno in zato lahko le še interpretira. In kakšna izjema je to!« Hegel postavlja tri 'empirična' vprašanja: kdaj je pravi čas za filozofiranje? Kaj je prava filozofska ptica? In kaj je prava filozofska barva? Siva na sivo, kot mrak, ob katerem začne vzletati Minervina sova. Za odgovore na druga vprašanja pa vsaj na tem mestu zmanjkuje prostora, a so berlinski poslušalci slovenskemu filozofu Mladenu Dolarju po njihovi predstavitvi ploskali.
