Tiskane izdaje
Z obnovo stare hiše – Nježne hiše – v vasi Jevšček so uspešno ustavili čas. Odročni obmejni kraj med Benečijo in Posočjem, za katerega še v dolini mnogi ne vedo, je s tem pričevalec obdobja revnega kmečkega prebivalstva.
Nježna hiša je danes kulturni spomenik lokalnega pomena, a njena zapuščina vendarle nima zgolj lokalne vrednosti. »Nježna hiša izpričuje materialne in bivalne razmere značilne za način življenja v 19. stoletju,« pove odgovorna konservatorka in etnologinja Andrejka Ščukovt z novogoriške enote zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Te razmere seveda niso bile zrcalo cvetočega življenja. Hiša – najstarejša v Jevščku – je v osnovi gospodarsko-stanovanjski objekt, ki je nastal nekje v 18. stoletju. Zadnja prebivalca sta bila Pepa Nježna in njen nečak Janko Tončerinov. Hišno ime je Pepa podedovala.
Pred vojno vihro se je poročila s sosedom Alojzom Zabreščakom. V mladostnem zanosu sta načrtovala obnovo hiše in v ta namen že pripravila apneno jamo. A je moral mož prej obleči vojaško suknjo. Iz Galicije se tako kakor na tisoče njegovih slovenskih soborcev ni vrnil.
Pepa Nježna je ostala vdova do smrti leta 1974 in večno žalost bržkone premagovala z delom. »Pravijo, da se je ustavila le, da bi z dlani vdahnila tobak, kihnila in garala dalje. Zelo rada je imela vaške otroke in marsikateremu bila za botro,« pripoveduje Ščukovtova.
Nježni dediči se za njeno hišo niso zmenili, zato je več kakor tri desetletja propadala, da je bila že podobna ruševini. Na srečo pa je zavod za varstvo kulturne dediščine v njej prepoznal »nenadomestljivo pričo preteklosti, ki jo je treba ohraniti prihodnjim generacijam«.
Leta 2011 jo je kobariška občina vpisala med svoje kulturne spomenike, obnovljena pa je spet zasijala lansko pomlad. Kletna etaža obsega svinjak in kokošnjak ter prostor za shranjevanje pridelka in orodja. V pritličju so bivalni prostori, ki jih sestavlja črna kuhinja z ohranjenim ognjiščem in pripadajočo opremo. Iz kuhinje je vhod v bivalni prostor z mizo, skrinjo in lončeno pečjo, tam pa je še vhod v dva spalna prostora. Podstrešje je služilo spravilu pridelka.
»Prenova hiše je strogo sledila konservatorsko restavratorskim tehnikam in uporabi tradicionalnih materialov. Gradilo se je na podlagi tradicionalnih tehnik gradnje, kot je gradnja z lokalnim kamnom, pokrivanje strehe s slamo, tesanje lesenih elementov konstrukcije in opravljeni so bili konservatorsko restavratorski posegi na objektu in ohranjeni premični opremi. Bistvo obnove je tudi participativni pristop do obnove, kar zagotavlja trajnost rezultata po zaključku projekta,« je dodala Andrejka Ščukovt, ki si je za njeno delo pri obnovi prislužila tudi Steletovo nagrado Slovenskega konservatorskega društva.
Nježna hiša je danes spomenik beneško-slovenskega stavbarstva in muzej. Zanjo skrbi marljivi domačin Branko Medveš, medtem ko lokalna skupnost skrbi za program in dogodke. »Na ta način se je okrepila dediščinska skupnost, ki je prevzela del odgovornosti tudi za programske vsebine, ki so bistvene za promocijo Nježne hiše in turistični razvoj kraja,« je sklenila.
