Bomo svojo razstavo v Auschwitzu kdaj znova odprli?

Muzej Auschwitz-Birkenau: Od 2009 je jugoslovanski paviljon prazen, naslednice nekdanje SFRJ pripravljajo skupno postavitev.

Objavljeno
17. december 2015 16.53
ap*Poland Auschwitz Investigation
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Pred šestimi leti so zaprli jugoslovanski del stalne razstave v Muzeju Auschwitz-Birkenau. Jugoslavije ni bilo več, politični kontekst se je zelo spremenil, nekateri podatki na razstavi so bili pomanjkljivi, drugi netočni. Danes je ta 700 kvadratnih metrov velik prostor prazen in potreben temeljite prenove.

Dve leti po zaprtju, leta 2011, so se predstavniki kulturnih ministrstev iz držav nekdanje SFRJ dogovorili za novo skupno postavitev razstave. Iz Slovenije poleg ministrstva sodeluje Muzej novejše zgodovine, prvo skrbi za organizacijsko in finančno plat, muzej pa za vsebinsko in strokovno.

Blok 17

Tako imenovani jugoslovanski paviljon v prvem nadstropju bloka 17 naj bi bil prenovljen znova odprt najpozneje letos ob 70-letnici osvoboditve taborišča, vendar se je vse ustavilo pri denarju, medtem ko je vsebinski koncept razstave pripravljen. Zastali pa so tudi dogovori z vodstvom Muzeja Auschwitz. To je v zadnjem času neodzivno, pravi dr. Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine, ki skupaj s predstavniki drugih muzejev iz regije sodeluje pri vsebinskem delu razstave.

Vodstvo Muzeja Auschwitz naj bi se namreč o delitvi stroškov prenove dogovarjalo neposredno z državami naslednicami, te pa si bodo stroške postavitve same razstave delile po ključu, ki še ni znan. O njem se morajo dogovoriti ministrstva za kulturo. V tem času so med predstavniki držav nekdanjih šestih republik o skupni razstavi zgledno napredovali le strokovni dogovori. Čehi in Slovaki so se na primer odločili za ločeni razstavi, medtem ko so strokovnjaki iz naše regije menili, da žrtev Auschwitza z nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora ni mogoče deliti po republikah, danes samostojnih državah. To bi bilo neetično, poleg tega so bili nekateri rojeni v eni republiki oz. državi, v taborišče pa so jih odpeljali iz druge.

Pomembno je izpostaviti, pravi dr. Širokova, da je to prvi skupni projekt na področju kulturnega in izobraževalnega povezovanja vseh šestih neodvisnih držav naslednic. Izjemno je, da se po konfliktu ob razpadu skupne države lahko strokovnjaki zedinijo in postavijo skupno razstavo o kolektivnih in individualnih usodah v taborišču Auschwitz-Birkenau. Skupna razstava lahko pospešuje proces razumevanja in sprave med državami naslednicami danes, dodaja Kaja Širok.

Žrtve iz Jugoslavije

Prvi usklajevalni sestanki med predstavniki v regiji so potekali pod okriljem Unesca, ker je Muzej Auschwitz pod njegovo zaščito. V taborišču je od leta 1940 do 1945 umrlo okrog 1,1 milijona ljudi, od tega približno milijon Židov. Druge žrtve so bili Romi, protifašisti, tudi partizani. V plinskih celicah taborišča so po podatkih Muzeja Auschwitz-Birkenau usmrtili okrog 10 tisoč ljudi z območja nekdanje Jugoslavije.

Iz Slovenije je bilo zaprtih približno 2300 ljudi, 1300 jih je tam umrlo. Prve deportacije v Auschwitz iz naše regije so se začele prav v Sloveniji leta 1941, leta 1942 pa so se začele s področja Hrvaške in BiH. Zadnji veliki transporti v Auschwitz so bili leta 1944 iz Bačke, Baranje in delov Slavonije, ki so bili pod okupacijo Madžarske.

Zaprtje

Zakaj je sploh prišlo do zaprtja skupne jugoslovanske postavitve? Jugoslavija je imela v Muzeju Auschwitz-Birkenau svoj razstavni prostor od leta 1963. Razstavo je takrat pripravil Muzej revolucije narodov in narodnosti iz Beograda, ki ga je vodila Danica Abramović, mama Marine Abramović. Postavitev, posvečeno žrtvam tedanje Jugoslavije, so leta 1988 posodobili in morda bi obstajala še zdaj, če se ne bi interpretacije medvojnega dogajanja nekoliko spremenile po razpadu države.

Pobuda za zaprtje je prišla iz Hrvaške, ker je tamkajšnji zgodovinarki ob obisku muzeja zmotil podatek, da je v ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovcu umrlo 700 tisoč ljudi. Taborišče v Neodvisni državi Hrvaški je bilo namenjeno predvsem uničevanju Srbov, o številu žrtev pa so različni podatki. Hrvati govorijo o 50 tisoč, Srbi o 700 tisoč. Sedem let sta si hrvaški zgodovinarki prizadevali za zaprtje razstave, čemur je Muzej zgodovine Jugoslavije kot naslednik Muzeja revolucije nasprotoval, naposled pa razstavo zaprl in predmete odpeljal v Beograd.

Vsebinski koncept

Predstavniki Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije in Črne gore so se dogovorili, da bodo razstavo razdelili na štiri teme. Prva tema je prostor, okupacijska razdelitev države, in čas, od 1941 do 1945. Druga tema so žrtve, zločinci in koloboranti ter pričanje preživelih. Po besedah Širokove med našimi še živimi taboriščnicami že dolgo tli želja, da bi razstavo ponovno postavili. Poudarek bo na osebnih zgodbah žrtev oziroma družin, štirih iz vsake države.

Iz Slovenije bosta dve zgodbi posvečeni holokavstu in usodi prekmurskih Židov. Drugi dve osebni zgodbi bosta posvečeni usodi odpornikov, umrlih v Auschwitzu. O dokončnem izboru osebnih zgodb bo slovenski odbor še odločal. Izbor bo temeljil na dostopnosti fotografskega gradiva (življenje pred vojno in med njo) in usodi v koncetracijskem taborišču. Prav tako sta pomembna geografska porazdeljenost in čas transporta. Posebej bo omenjena tudi deportacija Romov.

Širokova pravi, da imajo celotne spiske transportov in imen slovenskih internirancev. Razstavljene bodo tudi kopije teh izvirnih seznamov. Želijo pa opozoriti tudi na NOB in dejstvo, da so nacisti transportirali v Auschwitz tudi partizane, ki so jih zajeli med bitkami, čeprav vodstvo muzeja pravi, da partizanov tam ni bilo. Medtem ko se o predstavitvi konkretnih žrtev še niso odločili, pa so imena zločincev in njihovih sodelavcev, ki jih bodo predstavili, že znana. To so: Leon Rupnik, Lovro Hacin, Odilo Globočnik, Otto Lurker in Erwin Rösener.

Konča se pri denarju

Vse je torej zastalo pri denarju, čeprav je tudi s tem spočetka kazalo dobro. Avstrija, ki ima svoj paviljon v pritličju istega bloka kot nekdanja Jugoslavija, je prav tako zaprla svojo razstavo, na kateri je bila sporna predvsem njena predstavitev sebe kot žrtve nacionalsocializma. Avstrijski fond za žrtve nacionalsocializma je nameraval financirati obnovo celotne zgradbe in vanjo vložiti od dva milijona do tri milijone evrov. Naslednice Jugoslavije naj bi tako financirale le svoj razstavni prostor, kar naj bi stalo 300 tisoč evrov oziroma 50 tisoč vsako od šestih.

Vendar se Avstrijci niso uspeli dogovoriti z upravo Muzeja Auschwitz-Birkenau, kolikšen delež zneska bo namenjen obnovi paviljona in kolikšen za redno delovanje muzeja, tako da se je tudi po tej plati situacija za nas spremenila. Znesek, ki ga potrebujejo Slovenija in drugih pet nekdanjih jugoslovanskih republik, se je zdaj povzpel na dva milijona, s čimer bi pokrili stroške obnove in postavitve razstave.

Muzej se financira iz fonda, v katerega vplačujejo države članice, in drugih prispevkov. Vatikan je na primer pred časom prispeval 100 tisoč evrov. Naslednice Jugoslavije so se spomladi dogovorile, da bodo poskušale pridobiti evropska sredstva, a poteze naprej od dogovora še niso naredile.

Spomin na žrtve nacističnih zločinov v koncentracijskih taboriščih je ne le naša dolžnost, temveč tudi opomnik, da je treba takšne zločine preprečiti že na samem začetku.

Vsako leto več obiskovalcev

Muzej Auschwitz-Birkenau iz leta v leto obišče več ljudi. V zadnjih letih več kot milijon na leto, lani skoraj 1,5 milijona. Če usoda naših taboriščnikov tam ne bo predstavljena, bo že čez nekaj let pozabljeno, da so bili med žrtvami tudi naši ljudje. Tudi to je eden od načinov, da pride do revizije zgodovine. Teh poskusov pa imamo doma že čisto dovolj. Tudi prizadevanjem, da bi ta kraj postal obeležje spomina samo ene skupine, na kar opozarja Kaja Širok, se je treba postaviti po robu, kar lahko storimo z razstavo v bloku 17 v jugoslovanskem paviljonu, kjer bomo opominjali na usode Slovenk in Slovencev, nasilno deportiranih v taborišče Dachau-Birkenau.

Četudi bo politika v državah naslednicah vendarle premogla zavest o pomenu spomina na žrtve nacizma, pa bo imelo zadnjo besedo glede koncepta naše skupne razstave vodstvo Muzeja Auschwitz-Birkenau. To mora potrditi sporočilo razstave in njeno postavitev. Eno od sporočil jugoslovanskega paviljona – če ga bodo sploh kdaj uredili – bo, da v Auschwitzu niso bile zgolj žrtve holokavsta, ampak tudi političnih pregonov. Ločevati žrtve je nehumano in neetično.