Čas je, da filozofi svet natančno interpretirajo

Maribor – Kaj more filozofija? je bil naslov prvega iz niza predavanj in pogovorov v projekta Filozofija na odru mariborske Drame. Očitno so ljudje o njeni moči prepričani, sicer ne bi že pred enim mesecem razgrabili vstopnic, obenem pa ni dvoma, da lahko dvorano pri nas napolni le takšna filozofska trojica, kot so Mladen Dolar, Alenka Zupančič Žerdin in Slavoj Žižek.

Od omizja, identičnega tistemu pred dobrim letom v ljubljanski Drami, je občinstvo pričakovalo predvsem lucidne misli o aktualnem trenutku, vendar je Mladen Dolar že v uvodu poudaril, da si filozofija ne more privoščiti zgolj spektakelske ali celo nekakšne performerske drže, temveč morajo ostajati v ospredju njeni temeljni atributi. Po Dolarjevem mnenju je temelj filozofije slediti – seveda v prenesenem pomenu – hamletovskim prikaznim in duhovom, torej ne ostajati v polju opredmetene eksistence, saj svet ni omejen zgolj na empirično dokazljivost. Filozof mora ostati zvest nečemu, kar presega dano realnost, saj to, »kar je«, ne more biti vsa resnica, zato je treba iskati ravnotežje na tanki črti med preverljivim svetom in »tistim onstran«.

Dolar je kritično ocenil slavno Marxovo misel, da filozofi sveta ne smejo zgolj interpretirati, temveč ga morajo spreminjati. Za staliniste je bil ta Marxov stavek idealen, veliko škode pa povzroča še danes, saj je v svojem bistvu izraz nemoči in izrazitega antiintelektualizma, saj poziva na akcijo in negira pomen refleksije. Ne nazadnje je večina filozofov od Platona in Aristotela do Spinoze, Kanta in Hegla imela tudi ambicije in razsežnosti aktivatorja sprememb, filozofi pa so zmeraj stali sredi sveta.

Po Dolarjevem mnenju bi morali tezo obrniti, namreč da so filozofi do zdaj svet le spreminjali, zato bi bil skrajni čas da ga natančno interpretirajo. Čas in prostor za misel sta zelo pomembna, saj lahko misel predstavlja tisto temeljno zarezo v svetu, ki je tudi pobudnik in iniciator sprememb. Predvsem pa lahko služi kot razgrajevalec ideoloških premis, ki svet obravnavajo kot nekaj danega.

Zablode in magična formula

Dolar je opozoril tudi na zablode nekaterih filozofov, ki so užaljeni, ker se svet ne ravna po njihovih nasvetih, ampak v slogu, da so ljudje preneumni, da bi sledili njihovim zamislim, na drugi strani spektra pa so spet posamezniki, ki od filozofov pričakujejo magično formulo. Vendar so takšne kritike in pričakovanja deplasirana, pravzaprav se filozofija nahaja v nekakšni sivi coni, kjer ni potrebnih petdeset odtenkov, temveč zadoščata le dva.

Za Alenko Zupančič Žerdin je glavna odlika filozofije, da radovednost premaga strah, razmišljujoč človek se ne boji neznanega, pravi filozof ne bi imel pomislekov, če bi ugledal nekakšno hamletovsko prikazen. Posledica filozofskega delovanja mora biti razgradnja samoumevnosti in domačnosti, ta dva pojma pa sta tudi osnove ideologije. Ideologija nam pač vedno vsiljuje domnevno očitnost, ki na videz nima protiargumentov, vendar je to seveda zmota, ki jo lahko potrdimo vsakič, ko odpremo dobro filozofsko knjigo.

Po njenem mnenju ni dovolj, če resnici odmerimo njeno vlogo v svetu, temveč se moramo predvsem sami umestiti v to resnico. Sem spada tudi upor prilagajanju namišljeni realnosti, saj je danes očitno, da se nam zdijo danes samoumevni dogodki, situacije in razmere, ki so se nam še včeraj zdele povsem nepojmljive. Naloga filozofije je učinek prekinitve, pavze, diskontinuitete, kar omogoči drugačno refleksijo in uvid v to, da ne drži prepričanje, da ni možno nič novega, temveč da tega novega ne vidimo.

Realnost iluzije in patološki strah

Slavoj Žižek pa je vendarle svoje predavanje navezal tudi na aktualne dogodke, tudi in predvsem tiste povezane z begunsko in emigrantsko problematiko. Po njegovem mnenju tukaj ni problem iluzija realnosti, temveč realnost iluzije. Danes imamo opraviti s patološkim strahom, ki se napaja iz najrazličnejših virov skupaj z najbolj nenavadnimi teorijami zarote, pri obravnavi tega strahu pa se srečujemo z različnimi napačnimi pristopi.

Pri tem bi morali biti zelo previdni, saj se ne smemo pasti niti v strah, niti v držo, da je vsak kritičen in realističen razmislek o migrantih že rasističen in šovinističen, prava umetnost je spoprijeti se s problemom na neparanoiden način. Spustiti se v razpravo se mu zdi podobno neproduktivno kot debatirati z nacistom o morebitnih judovskih napakah, saj bi bil rezultat vedno omledno polovičarski in kompromisarski; vendar tudi stalno posipavanje s pepelom in izrazita samokritičnost, češ, Evropejci imamo hipoteko kolonializma in nemalo krivde za sedanje razmere na Bližnjem vzhodu, ne bi bilo nič bolj produktivno. »Idealizirana podoba migrantov kot izključno trpečih in prestrašenih ljudi je v svojem bistvu izrazito narcisistična in ni nič več kot fantazma«, je poudaril Žižek. Veliko bolj učinkovit in avtentičen filozofski pristop se mu zdi razmislek, da v tujcu ne iščemo našega bližnjega, temveč spoznanje, da smo lahko tudi mi za druge predvsem tujci.