Česa nismo zgradili, medtem ko smo obnavljali

Od osamosvojitve smo veliko vlagali v prenove, precej manj v novogradnje. Na seznamu državnih infrastrukturnih investicij zadnjih 24 let, najdemo več kot 120 projektov, a pomenljivo je predvsem, česa na seznamu ni: na primer Narodne in univerzitetne knjižnice II.

Projekt Cankarjevega doma, danes starega skoraj petintrideset let, je bil zadnja velika in strateška pridobitev za slovenski kulturni prostor. Slovenija je prostorsko ali infrastrukturno stisko kulturnih javnih zavodov reševala večinoma z obnovami in dozidavami, o čemer priča prav seznam ministrstva za kulturo o novogradnjah, prenovah javnih ustanov in sofinanciranju občinskih projektov.

Stare rane

Ena najbolj razvpitih prenov je bila prenova in dogradnja ljubljanske Opere, ki se je vlekla vrsto let, davkoplačevalce stala okoli 43 milijonov evrov in v stroki vzbudila številne polemike: od očitkov neustrezne akustike nove dvorane do pomislekov o arhitekturni skladnosti prizidka z zgodovinskim objektom.

SNG Opera je le eden od 25 javnih zavodov, katerih prenovo ali dograjevanje je v zadnjih 24 letih (so)financirala država. Letošnja jesen bo minila v imenu prenovljene glavne stavbe Narodne galerije. Vrednost celotne investicije znaša skoraj 13,5 milijona evrov. Leta preden so se lotili temeljite prenove tega objekta 19. stoletja, je ta institucija dobila prizidek in še povezovalni del.

Moderna galerija je prav tako pred kratkim doživela prenovo Ravnikarjeve stavbe na Cankarjevi ulici (ta je stala 3,3 milijona evrov). Pred štirimi leti je ista institucija del programa začela izvajati v prenovljeni stavbi Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) – ta poseg, vreden štiri milijone evrov, je bil v 85 odstotkih zgrajen s pomočjo evropskega denarja.

Verjetno ne čudi, da so v zadnjih desetletjih zaradi dotrajanosti večje ali manjše posege zahtevale tudi druge kulturne institucije: objekt Narodnega muzeja na Trgu republike smo prenovili, dobil je tudi depandanso na Metelkovi. Posege je doživela tudi Slovenska filharmonija, Slovenski etnografski muzej na Metelkovi, država je odkupila prostore Slovenske kinoteke in vložila v adaptacijo njenih prostorov. Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je v času ministrskega mandata Majde Širce prišel pod okrilje države, Fužinski grad, v katerem deluje, pa je bil od osamosvojitve deležen prenove in adaptacije.

V Mariboru je država financirala novo gledališko dvorano SNG Maribor in poskrbela za obnovo male dvorane.

V Celju, Ptuju, Škofji Loki in Novem mestu so bili prenove deležni zgodovinski arhivi.

Viba film in Vitanje

Od novogradenj po Sloveniji v poosamosvojitvenem obdobju velja izpostaviti Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju leta 2012, ki so ga v skoraj 90 odstotkih zgradili z evropskimi sredstvi, MzK pa je sodelovalo kot sofinancer. Med desetimi novogradnjami po Sloveniji prednjači gradnja knjižnic. V tem času so jih zgradili v Grosuplju, Dobrni, na Igu, v Murski soboti in Novi Gorici. Nova Gorica je postala bogatejša za nov nacionalni teater.

Seznam z ministrstva obenem kaže, da je od desetih novogradenj prestolnica dobila le nov filmski studio Viba film (leta 2003). Tudi sicer vložki v kulturno mrežo po vsej Sloveniji kažejo, da občinska kulturna infrastruktura ni zaostala za tisto v Ljubljani. Med več kot 90 projekti po vsej Sloveniji, ki jih je v zadnjih 24 letih sofinancirala država, prednjači vložek v 33 knjižnic. Poleg teh je država sofinancirala tudi dela na 20 kulturnih domovih, 11 občinskih muzejih in devetih gledališčih.

Zamujene priložnosti in pogled naprej

Ob tem seznamu, ki morda deluje impresivno, pa moramo opozoriti na največjo infrastrukturno travmo Slovenije, to je nova stavba za Narodno in univerzitetno knjižnico. Začela se je z razpisom za nov objekt leta 1989, dokler niso projekt označili za zastarel in leta 2012 objavili nov razpis. Dobili smo zmagovalca, čeprav je usoda tega načrta še vedno negotova.

Drugi infrastrukturni manko je povezan z evropsko prestolnico kulture, ki je leta 2012 potekala v Mariboru. Od tedaj ostaja neuresničen projekt za gradnjo MAKS, kulturnega objekta z gledališčem, ki naj bi rešil tudi prostorske probleme Umetnostne galerije Maribor.

Naslednji večji izziv za državo je SNG Drama v Ljubljani, ki se že desetletja spopada s prostorsko stisko in neustreznostjo prostorov. O tem, kako se lotiti njene zagate, obstajata dve ideji: bodisi obnova bodisi novogradnja.

Na dolgoročno strategijo Slovenije in njene kulturne infrastrukturne situacije bomo morali še malo počakati. Ministrstvo za kulturo pripravlja analizo ogroženosti kulturne dediščine in potreb po vlaganjih v javno kulturno infrastrukturo. Na podlagi tega bodo pripravili tudi novo strategijo varstva kulturne dediščine za obdobje 2016–2019 in zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi.

Verjetno ne bi bilo odveč, če bi pri pripravi nove strategije in izvedbi prihodnjih investicij upoštevali lekcije dosedanjih infrastrukturnih zgodb. Ena je vsekakor to, da je prizidavanje včasih dražje in manj funkcionalno od novogradnje, druga pa, da nov arhitekturni objekt lahko spodbudi vrsto dobrodošlih, tudi čisto ekonomskih učinkov v regiji.